Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, [TUDIJE
»decentralizaciji« Cerkve in se zavzema za njeno »desakralizacijo«,
zlasti pa izpostavlja stalni boj proti kakršni koli obliki klerikalizma v
Cerkvi oziroma »deklerikalizacijo« (Lah, 1999: 177–178). Grmiču je
v Cerkvi »klerikalno« vse, kar namesto služenja (diakonije) »spodbuja
gospodovanje, željo po oblasti, zapovedovanje in avtoritativno zah-
teva pokorščino; vse, kar s strani nosilcev hierarhičnih služb zapo-
stavlja ali ovira vlogo laikov in soodgovornost celotnega cerkvenega
občestva oziroma kjer se poveličuje duhovniška služba« (Grmič, 1979:
90). Nasprotno tej podobi Cerkve je pokoncilska vizija Cerkve Božjega
ljudstva, ki jo opredeljuje koncilski Odlok o službi in življenju duhov-
nikov, v kateri je vse Božje ljudstvo, so vsi verniki sveto in kraljevo
duhovništvo: »Nobenega uda torej ni, ki ne bi imel deleža pri poslan-
stvu celotnega telesa, ampak vsak mora slaviti Jezusa v svojem srcu in
v preroškem duhu pričevati za Jezusa.« (D 2.) V okrilju take Cerkve je
mogoče govoriti o prerojenju Duha in o »personalizaciji vernega
človeka«, ki bo mogel tudi sam, brez cerkvene avtoritete funkcionirati
v določeni situaciji, seveda z etično odgovornostjo.
V poskusu tako imenovane socialno zavzete teologije bi pri Rajh-
manu mogli izluščiti misel, da se mora posameznik ne glede na
katekizemsko znanje v kritičnih situacijah odločati sam po svoji vesti;
da je občestveno življenje v Cerkvi mogoče tudi brez struktur in da se
pokoncilska Cerkev mora prilagoditi družbenim spremembam, saj
bo le na ta način lahko opravila svoje evangelizacijsko poslanstvo.
Vendar se sprašuje, ali se Cerkev res mora odpovedati nekim struk-
turam, nekemu sistemu, če to od nje zahteva njeno poslanstvo.
Odgovor najde v človeku: »Svet se je spremenil, v njem se spreminja
po starem latinskem pregovoru tudi človek. Že samo opazovanje nam
pričara povsem novo podobo o človeku v modernem svetu. Moderni
svet je nujno sekulariziran svet. V tem sekulariziranem svetu nastaja
tako rekoč nov tip človeka.« To velja tudi za slovenskega človeka:
»Slovenski človek se v sedanji družbi razmeroma dobro počuti […]
slovenski vernik, ki je količkaj razgledan, ve, da ima zunaj Cerkve,
prav zaradi nje, dovolj možnosti, da se sreča s svojo najbolj notranjo
eksistenco in sebe transcendira. Zato zapušča cerkve in Cerkev, ne da
bi jo končno in za vselej zapustil […] To je paradoks Cerkve in tudi
seveda časa, v katerem živimo.« (Rajhman, 1985a: 410–411.)
90
»decentralizaciji« Cerkve in se zavzema za njeno »desakralizacijo«,
zlasti pa izpostavlja stalni boj proti kakršni koli obliki klerikalizma v
Cerkvi oziroma »deklerikalizacijo« (Lah, 1999: 177–178). Grmiču je
v Cerkvi »klerikalno« vse, kar namesto služenja (diakonije) »spodbuja
gospodovanje, željo po oblasti, zapovedovanje in avtoritativno zah-
teva pokorščino; vse, kar s strani nosilcev hierarhičnih služb zapo-
stavlja ali ovira vlogo laikov in soodgovornost celotnega cerkvenega
občestva oziroma kjer se poveličuje duhovniška služba« (Grmič, 1979:
90). Nasprotno tej podobi Cerkve je pokoncilska vizija Cerkve Božjega
ljudstva, ki jo opredeljuje koncilski Odlok o službi in življenju duhov-
nikov, v kateri je vse Božje ljudstvo, so vsi verniki sveto in kraljevo
duhovništvo: »Nobenega uda torej ni, ki ne bi imel deleža pri poslan-
stvu celotnega telesa, ampak vsak mora slaviti Jezusa v svojem srcu in
v preroškem duhu pričevati za Jezusa.« (D 2.) V okrilju take Cerkve je
mogoče govoriti o prerojenju Duha in o »personalizaciji vernega
človeka«, ki bo mogel tudi sam, brez cerkvene avtoritete funkcionirati
v določeni situaciji, seveda z etično odgovornostjo.
V poskusu tako imenovane socialno zavzete teologije bi pri Rajh-
manu mogli izluščiti misel, da se mora posameznik ne glede na
katekizemsko znanje v kritičnih situacijah odločati sam po svoji vesti;
da je občestveno življenje v Cerkvi mogoče tudi brez struktur in da se
pokoncilska Cerkev mora prilagoditi družbenim spremembam, saj
bo le na ta način lahko opravila svoje evangelizacijsko poslanstvo.
Vendar se sprašuje, ali se Cerkev res mora odpovedati nekim struk-
turam, nekemu sistemu, če to od nje zahteva njeno poslanstvo.
Odgovor najde v človeku: »Svet se je spremenil, v njem se spreminja
po starem latinskem pregovoru tudi človek. Že samo opazovanje nam
pričara povsem novo podobo o človeku v modernem svetu. Moderni
svet je nujno sekulariziran svet. V tem sekulariziranem svetu nastaja
tako rekoč nov tip človeka.« To velja tudi za slovenskega človeka:
»Slovenski človek se v sedanji družbi razmeroma dobro počuti […]
slovenski vernik, ki je količkaj razgledan, ve, da ima zunaj Cerkve,
prav zaradi nje, dovolj možnosti, da se sreča s svojo najbolj notranjo
eksistenco in sebe transcendira. Zato zapušča cerkve in Cerkev, ne da
bi jo končno in za vselej zapustil […] To je paradoks Cerkve in tudi
seveda časa, v katerem živimo.« (Rajhman, 1985a: 410–411.)
90
