Page 90 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 90
RAZPRAVE, [TUDIJE
turo avtoritete, ki jo je malikovala, je slovenska Cerkev odklanjala
vsako misel na sodelovanje s socialističnimi idejami […] Počasi se je
socialistična družbena stvarnost v svojih razsežnostih pokazala kot
stvarnost, ki ima svojo lastno prihodnost, ne oziraje se na Cerkev in
njen vzorec. Sicer pa tudi Cerkev ne more ponuditi svojega vzorca iz
preprostega razloga: dejansko namreč tega vzorca nima. Zgolj kritika
nekih napak, posebej glede verskih svoboščin, je destruktivna tudi za
njene člane, saj jih utrjuje še bolj v prepričanju, da Cerkev ne more
ponuditi lastnega družbenega vzorca, ki bi ustrezal sodobnemu
človeku in evangeliju, vsaj kar se tiče slovenske Cerkve.« (Rajhman,
1978a: 62.) Odkrit nastop zoper slovensko cerkveno avtoriteto ute-
meljuje v zgodovinskih dogodkih prve polovice 20. stoletja, ki da so
pripomogli k nemoči Cerkve, da bi mogla iz lastnih pobud ovred-
notiti resničnost, v kateri živi. V tej Rajhmanovi trditvi moremo iskati
vzporednice z Grmičevim razumevanjem pokoncilske Cerkve, ki se
kaže v njeni desakralizaciji. Cerkev mora postati dialoška in evan-
geljska. Njena dialoškost se nanaša na razmerje med laiki in hierarhijo
znotraj Cerkve ter na dialog s svetom, ki je sveten (desakraliziran) in
samostojen (Lah, 1999: 177). Pri uresničitvi odprtega dialoga je po
Rajhmanu cerkvena struktura glavna ovira za prilagodljivost Cerkve
posvetni družbi, v kateri bi se mogel posameznik kot vernik in kot
državljan čutiti varnega in poklicanega v uresničevanje svojih člove-
ških danosti. Sprememba struktur je po Rajhmanu mogoča le, če se
bodo spremenili tudi ljudje, ki živijo v teh strukturah.
Njegovo kritično stališče do cerkvene hierarhije bi mogli ute-
meljiti z razmerami v slovenski pokoncilski Cerkvi, ki je le po-
stopoma sprejemala usmeritve 2. vatikanskega koncila v zahtevi po
odprtosti svetu. Kot duhovnik, ki je poznal razmere v Cerkvi pred
koncilom in se očitno navdušil nad novimi možnostmi občestvene
Cerkve, je bil nad počasnimi spremembami gotovo razočaran. V tem
ni bil sam, pač pa je poznal težave laikov, ki so delali v katehezi in
so le stežka uveljavljali svojo vlogo kot del Božjega ljudstva. Zato je
bila njegova kritika »okostenelih struktur« v Cerkvi toliko bolj
glasna in odkrita.
88
turo avtoritete, ki jo je malikovala, je slovenska Cerkev odklanjala
vsako misel na sodelovanje s socialističnimi idejami […] Počasi se je
socialistična družbena stvarnost v svojih razsežnostih pokazala kot
stvarnost, ki ima svojo lastno prihodnost, ne oziraje se na Cerkev in
njen vzorec. Sicer pa tudi Cerkev ne more ponuditi svojega vzorca iz
preprostega razloga: dejansko namreč tega vzorca nima. Zgolj kritika
nekih napak, posebej glede verskih svoboščin, je destruktivna tudi za
njene člane, saj jih utrjuje še bolj v prepričanju, da Cerkev ne more
ponuditi lastnega družbenega vzorca, ki bi ustrezal sodobnemu
človeku in evangeliju, vsaj kar se tiče slovenske Cerkve.« (Rajhman,
1978a: 62.) Odkrit nastop zoper slovensko cerkveno avtoriteto ute-
meljuje v zgodovinskih dogodkih prve polovice 20. stoletja, ki da so
pripomogli k nemoči Cerkve, da bi mogla iz lastnih pobud ovred-
notiti resničnost, v kateri živi. V tej Rajhmanovi trditvi moremo iskati
vzporednice z Grmičevim razumevanjem pokoncilske Cerkve, ki se
kaže v njeni desakralizaciji. Cerkev mora postati dialoška in evan-
geljska. Njena dialoškost se nanaša na razmerje med laiki in hierarhijo
znotraj Cerkve ter na dialog s svetom, ki je sveten (desakraliziran) in
samostojen (Lah, 1999: 177). Pri uresničitvi odprtega dialoga je po
Rajhmanu cerkvena struktura glavna ovira za prilagodljivost Cerkve
posvetni družbi, v kateri bi se mogel posameznik kot vernik in kot
državljan čutiti varnega in poklicanega v uresničevanje svojih člove-
ških danosti. Sprememba struktur je po Rajhmanu mogoča le, če se
bodo spremenili tudi ljudje, ki živijo v teh strukturah.
Njegovo kritično stališče do cerkvene hierarhije bi mogli ute-
meljiti z razmerami v slovenski pokoncilski Cerkvi, ki je le po-
stopoma sprejemala usmeritve 2. vatikanskega koncila v zahtevi po
odprtosti svetu. Kot duhovnik, ki je poznal razmere v Cerkvi pred
koncilom in se očitno navdušil nad novimi možnostmi občestvene
Cerkve, je bil nad počasnimi spremembami gotovo razočaran. V tem
ni bil sam, pač pa je poznal težave laikov, ki so delali v katehezi in
so le stežka uveljavljali svojo vlogo kot del Božjega ljudstva. Zato je
bila njegova kritika »okostenelih struktur« v Cerkvi toliko bolj
glasna in odkrita.
88
