Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, [TUDIJE
sov, na katere naletimo nekaj desetletij pozneje, in ki so bolj teološko
izdelani ter utemeljeni pri teologiji osvoboditve in na 2. vatikanskem
koncilu. V času po koncilu, ko se je teologija osvoboditve dejansko
uveljavila v deželah Tretjega sveta in izzvala celotno krščansko javnost,
srečamo tudi pri nas nekaj možnih vzporednic v smeri njenih pou-
darkov. Pri večini (npr. pri Truhlarju) gre pri tem bolj za uveljavljanje
idejno sorodnih temeljnih smernic koncila, s tem pa za bolj impli-
citno kot eksplicitno sklicevanje na teologijo osvoboditve. Na teo-
logijo osvoboditve se neposredno sklicuje zlasti Grmič, in sicer pri
utemeljevanju svoje socialistične teologije.« (Kralj, 2001: 273.) Kralj v
svoji oceni katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem Rajhmana
ne uvršča med teologe, povezane s teologijo osvoboditve, vendar je v
številnih Rajhmanovih razpravah mogoče zaslediti trditve, ki kažejo
na socialno zavzeto teologijo.
Tudi sicer so Rajhmana sodobniki uvrščali v »Grmičev krog«, ki je
bil naklonjen tako imenovani socialistični teologiji. Med njegovimi
razpravami ni veliko takih, ki bi se v celoti dotikale te teme, vendar
vedno znova omenja položaj Cerkve, ki da se v praksi premalo zaveda
svoje vloge v odnosu do ubogih. Ne moremo ga šteti med tipične
predstavnike teologije osvoboditve, lahko pa nakažemo, da je s svojo
kritiko Cerkve kazal na občutljivost teme, ki zahteva, da se Cerkev
vedno obnavlja in spreobrača, da bi bila v službi človeku. S tem pa
potrjujemo Rajhmanovo antropološko usmerjenost, ki ga gotovo
uvršča med vidnejše slovenske pokoncilske teologe.
1.4 Družbeno kritična teologija kot nova hermenevtika
Rajhman (posebej) ne loči politične teologije in teologije osvobo-
ditve, kakor ju, na primer, loči Gibellini (Gibellini, 1996: 301–408),
ampak pod imenom politična teologija govori o teologiji osvoboditve.
V svoji definiciji politične teologije izhaja iz misli perujskega indijan-
skega duhovnika Gustava Gutiérreza, in sicer poudarja, da je politična
teologija po koncilu v spremenjeni miselnosti Cerkve igrala vlogo
korektiva teologije in prakse Cerkve. »Politična teologija ni posebna
veda niti pomožna veda teologije, temveč je hermenevtika, brez katere
danes ne more biti nobena znanost. Zato pa more biti politična
teologija družbenokritična, ko pomaga teologiji in Cerkvi najti njun
84
sov, na katere naletimo nekaj desetletij pozneje, in ki so bolj teološko
izdelani ter utemeljeni pri teologiji osvoboditve in na 2. vatikanskem
koncilu. V času po koncilu, ko se je teologija osvoboditve dejansko
uveljavila v deželah Tretjega sveta in izzvala celotno krščansko javnost,
srečamo tudi pri nas nekaj možnih vzporednic v smeri njenih pou-
darkov. Pri večini (npr. pri Truhlarju) gre pri tem bolj za uveljavljanje
idejno sorodnih temeljnih smernic koncila, s tem pa za bolj impli-
citno kot eksplicitno sklicevanje na teologijo osvoboditve. Na teo-
logijo osvoboditve se neposredno sklicuje zlasti Grmič, in sicer pri
utemeljevanju svoje socialistične teologije.« (Kralj, 2001: 273.) Kralj v
svoji oceni katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem Rajhmana
ne uvršča med teologe, povezane s teologijo osvoboditve, vendar je v
številnih Rajhmanovih razpravah mogoče zaslediti trditve, ki kažejo
na socialno zavzeto teologijo.
Tudi sicer so Rajhmana sodobniki uvrščali v »Grmičev krog«, ki je
bil naklonjen tako imenovani socialistični teologiji. Med njegovimi
razpravami ni veliko takih, ki bi se v celoti dotikale te teme, vendar
vedno znova omenja položaj Cerkve, ki da se v praksi premalo zaveda
svoje vloge v odnosu do ubogih. Ne moremo ga šteti med tipične
predstavnike teologije osvoboditve, lahko pa nakažemo, da je s svojo
kritiko Cerkve kazal na občutljivost teme, ki zahteva, da se Cerkev
vedno obnavlja in spreobrača, da bi bila v službi človeku. S tem pa
potrjujemo Rajhmanovo antropološko usmerjenost, ki ga gotovo
uvršča med vidnejše slovenske pokoncilske teologe.
1.4 Družbeno kritična teologija kot nova hermenevtika
Rajhman (posebej) ne loči politične teologije in teologije osvobo-
ditve, kakor ju, na primer, loči Gibellini (Gibellini, 1996: 301–408),
ampak pod imenom politična teologija govori o teologiji osvoboditve.
V svoji definiciji politične teologije izhaja iz misli perujskega indijan-
skega duhovnika Gustava Gutiérreza, in sicer poudarja, da je politična
teologija po koncilu v spremenjeni miselnosti Cerkve igrala vlogo
korektiva teologije in prakse Cerkve. »Politična teologija ni posebna
veda niti pomožna veda teologije, temveč je hermenevtika, brez katere
danes ne more biti nobena znanost. Zato pa more biti politična
teologija družbenokritična, ko pomaga teologiji in Cerkvi najti njun
84
