Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 88
RAZPRAVE, [TUDIJE
z V. Grmičem v Tinjah 1978; Rajhman kot pastoralni teolog v njej
presoja položaj slovenskega vernika v pokoncilski Cerkvi.
Skoraj petnajst let po koncilu, ko naj bi slovenski teologi še z
optimizmom sprejemali koncilske spremembe (Lah, 1999: 185–186),
Rajhman ugotavlja ravno nasprotno, in sicer, da slovenski duhovnik,
pa tudi vernik, z negotovostjo sprejema nova spoznanja: »Če jih mora
sprejeti zaradi ’poslušnosti Duhu’, ki se zanj izraža še vedno po
cerkveni avtoriteti, jih sprejema, ne da bi jih tudi s srcem razumel.
Zato je marsikaj, kar se je rodilo po koncilu, ostalo nedorečeno,
neizdelano, prevzeto po že danih vzorcih […] Ob zanimanju vseh za
koncilske novosti 2. vat. koncila, ob sproščenosti, ki jo je začutil vsak
vernik, ob množici informativnih pripomočkov, ki koncilske ideje
širijo, ob demokratičnem ozračju, ki vlada v družbi, pa tudi vernik ni
več ravnodušen, da ne bi kritično presojal in šele nato sprejemal ali
odklanjal. Če govorimo o pluralizmu, je to posledica prav takšnega
ozračja v družbi. Če govorimo o dialogu, je to posledica tudi ideje
konciliarnosti, ki jo je sprejel koncil za Cerkev v njenem notranjem
območju in od tod v njenem zunanjem stiku s svetom.« (Rajhman in
Grmič, 1978: 58.) Človek se je v pokoncilski Cerkvi znašel v novem
položaju, ko se mora tudi sam zavzeto vključiti in na nov način
zaživeti v cerkvenem občestvu. Zaradi teh novih okoliščin, v katerih
je slovenski vernik, se Rajhman sooča s problemom uveljavljanja
novega pogleda na Cerkev in njeno bivanjsko resničnost ter upra-
vičenost, ki na Slovenskem izhaja iz njenega zgodovinskega položaja.
Hkrati izpostavlja pluralnost v Cerkvi, ki nujno upošteva nove oko-
liščine svetovne ureditve: »Človek se ni spremenil, le spoznal je, da je
ob njem še kdo drug, ki je tudi človek, čeprav drugače gleda na svet.
Tako je stopilo človeštvo s tem spoznanjem v novo dobo pluralistične
enotnosti. Pluralizem je miselnost, ki vidi v razlikah del resnice, ki
manjka resnici do njene polnosti,« (Rajhman 1969, 433.) Polnost
resnice je po Rajhmanu mogoča torej le v spoštovanju drugega,
sočloveka.
2.2. Specifičen položaj Cerkve na Slovenskem
Za življenje krajevne Cerkve in slovenskega verujočega človeka je
pomembno poznavanje preteklosti, ko se je Cerkev uveljavila kot
86
z V. Grmičem v Tinjah 1978; Rajhman kot pastoralni teolog v njej
presoja položaj slovenskega vernika v pokoncilski Cerkvi.
Skoraj petnajst let po koncilu, ko naj bi slovenski teologi še z
optimizmom sprejemali koncilske spremembe (Lah, 1999: 185–186),
Rajhman ugotavlja ravno nasprotno, in sicer, da slovenski duhovnik,
pa tudi vernik, z negotovostjo sprejema nova spoznanja: »Če jih mora
sprejeti zaradi ’poslušnosti Duhu’, ki se zanj izraža še vedno po
cerkveni avtoriteti, jih sprejema, ne da bi jih tudi s srcem razumel.
Zato je marsikaj, kar se je rodilo po koncilu, ostalo nedorečeno,
neizdelano, prevzeto po že danih vzorcih […] Ob zanimanju vseh za
koncilske novosti 2. vat. koncila, ob sproščenosti, ki jo je začutil vsak
vernik, ob množici informativnih pripomočkov, ki koncilske ideje
širijo, ob demokratičnem ozračju, ki vlada v družbi, pa tudi vernik ni
več ravnodušen, da ne bi kritično presojal in šele nato sprejemal ali
odklanjal. Če govorimo o pluralizmu, je to posledica prav takšnega
ozračja v družbi. Če govorimo o dialogu, je to posledica tudi ideje
konciliarnosti, ki jo je sprejel koncil za Cerkev v njenem notranjem
območju in od tod v njenem zunanjem stiku s svetom.« (Rajhman in
Grmič, 1978: 58.) Človek se je v pokoncilski Cerkvi znašel v novem
položaju, ko se mora tudi sam zavzeto vključiti in na nov način
zaživeti v cerkvenem občestvu. Zaradi teh novih okoliščin, v katerih
je slovenski vernik, se Rajhman sooča s problemom uveljavljanja
novega pogleda na Cerkev in njeno bivanjsko resničnost ter upra-
vičenost, ki na Slovenskem izhaja iz njenega zgodovinskega položaja.
Hkrati izpostavlja pluralnost v Cerkvi, ki nujno upošteva nove oko-
liščine svetovne ureditve: »Človek se ni spremenil, le spoznal je, da je
ob njem še kdo drug, ki je tudi človek, čeprav drugače gleda na svet.
Tako je stopilo človeštvo s tem spoznanjem v novo dobo pluralistične
enotnosti. Pluralizem je miselnost, ki vidi v razlikah del resnice, ki
manjka resnici do njene polnosti,« (Rajhman 1969, 433.) Polnost
resnice je po Rajhmanu mogoča torej le v spoštovanju drugega,
sočloveka.
2.2. Specifičen položaj Cerkve na Slovenskem
Za življenje krajevne Cerkve in slovenskega verujočega človeka je
pomembno poznavanje preteklosti, ko se je Cerkev uveljavila kot
86
