Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 93
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
Sekulariziran pa za Rajhmana ni samo svet, temveč se vse bolj kaže
tudi sekularizacija krščanstva. S tem, ko »sveto« ni več izključna
domena religije, ampak se vse bolj seli na področje profanega in v
svet, je človek tudi z ljudsko vernostjo začel iskati nov tip človeka, ki
postaja vedno bolj človek domišljije, ustvarjalnosti, simbolike in
svetega (Rajhman, 1978b: 304). Na eni strani se torej pojavlja para-
doks v tem, da človek svojo vernost išče mimo Cerkve, vendar se ji
dokončno ne odpove; na drugi strani pa se kaže paradoks krščanstva,
ki samo išče »sveto« v svetu in se vrača k »teologiji prazničnega
razpoloženja«.
3 Zagovor socialno zavzete smeri teologije
Paradoks slovenske Cerkve vidi Rajhman v njenem specifičnem
položaju v osemdesetih letih, ko je po njegovem, tudi zaradi notranjih
nasprotij, vse bolj postajala manjšina v družbi. Govori celo o razpotjih
slovenske Cerkve in v eseju o pastoralni podobi vernika v letu 1985 se
zadnjič postavi na stran Grmičeve usmeritve v slovenski Cerkvi. Za
današnjo Cerkev neprepričljivo zveni Rajhmanova trditev, kako je
vedno bolj očitno, da je v Sloveniji mogoča le ta (Grmičeva) usmeritev
in da si le po tej poti more Cerkev zagotoviti svoj prostor pod soncem,
saj naj bi »njen duhovni vpliv prav zaradi škofa Grmiča in njegovega
osebnega duhovnega vpliva na situacijo Cerkve dokaj porasel in
povzročil, da se za Cerkev in njen nauk zanima neprimerno večje
število ljudi, kot bi se sicer« (Rajhman, 1985: 202). Ljudje ostajajo
zunaj Cerkve, vendar se zanimajo za njene aktivnosti na področju
duhovnosti. Socialno zavzeta usmeritev je pravilna zato, ker »se
Cerkev ne more izogniti zakonu inercije. Zanjo je nedopustno, da bi
brez njene uradne navzočnosti reševali njene probleme, pa četudi le
na ravni ’posvetovalnega organa’. V sodelovanju Cerkve in države
namreč gre za temeljno sodelovanje, pač na nekoliko drugačni ravni,
a vendar še vedno v skladu s cerkvenimi predpisi.« (Rajhman, 1985:
203.) Rajhman vidi možnost sodelovanja Cerkve in države v koordi-
nacijskih odborih, ki jih je ustanovila Socialistična zveza delovnega
ljudstva, saj po njegovem njenega članstva ne sestavljajo le neverujoči,
temveč je pretežna večina članov vernih. Sodobni pokoncilski vernik
živi v družbi, njegovo družbeno in versko življenje sta usodno pove-
91
Sekulariziran pa za Rajhmana ni samo svet, temveč se vse bolj kaže
tudi sekularizacija krščanstva. S tem, ko »sveto« ni več izključna
domena religije, ampak se vse bolj seli na področje profanega in v
svet, je človek tudi z ljudsko vernostjo začel iskati nov tip človeka, ki
postaja vedno bolj človek domišljije, ustvarjalnosti, simbolike in
svetega (Rajhman, 1978b: 304). Na eni strani se torej pojavlja para-
doks v tem, da človek svojo vernost išče mimo Cerkve, vendar se ji
dokončno ne odpove; na drugi strani pa se kaže paradoks krščanstva,
ki samo išče »sveto« v svetu in se vrača k »teologiji prazničnega
razpoloženja«.
3 Zagovor socialno zavzete smeri teologije
Paradoks slovenske Cerkve vidi Rajhman v njenem specifičnem
položaju v osemdesetih letih, ko je po njegovem, tudi zaradi notranjih
nasprotij, vse bolj postajala manjšina v družbi. Govori celo o razpotjih
slovenske Cerkve in v eseju o pastoralni podobi vernika v letu 1985 se
zadnjič postavi na stran Grmičeve usmeritve v slovenski Cerkvi. Za
današnjo Cerkev neprepričljivo zveni Rajhmanova trditev, kako je
vedno bolj očitno, da je v Sloveniji mogoča le ta (Grmičeva) usmeritev
in da si le po tej poti more Cerkev zagotoviti svoj prostor pod soncem,
saj naj bi »njen duhovni vpliv prav zaradi škofa Grmiča in njegovega
osebnega duhovnega vpliva na situacijo Cerkve dokaj porasel in
povzročil, da se za Cerkev in njen nauk zanima neprimerno večje
število ljudi, kot bi se sicer« (Rajhman, 1985: 202). Ljudje ostajajo
zunaj Cerkve, vendar se zanimajo za njene aktivnosti na področju
duhovnosti. Socialno zavzeta usmeritev je pravilna zato, ker »se
Cerkev ne more izogniti zakonu inercije. Zanjo je nedopustno, da bi
brez njene uradne navzočnosti reševali njene probleme, pa četudi le
na ravni ’posvetovalnega organa’. V sodelovanju Cerkve in države
namreč gre za temeljno sodelovanje, pač na nekoliko drugačni ravni,
a vendar še vedno v skladu s cerkvenimi predpisi.« (Rajhman, 1985:
203.) Rajhman vidi možnost sodelovanja Cerkve in države v koordi-
nacijskih odborih, ki jih je ustanovila Socialistična zveza delovnega
ljudstva, saj po njegovem njenega članstva ne sestavljajo le neverujoči,
temveč je pretežna večina članov vernih. Sodobni pokoncilski vernik
živi v družbi, njegovo družbeno in versko življenje sta usodno pove-
91
