Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 94
RAZPRAVE, [TUDIJE
zana, moti pa »neskladje med cerkvenim in evangeljskim«. Socialno
zavzeta smer teologije v Cerkvi na Slovenskem ni bila deležna pod-
pore in njeni privrženci, med njimi tudi Rajhman, so kljub veri v svoje
dobre namene, bili zaznamovani kot sodelavci oblasti (prim. Juhant,
1991).
Sklep ali aktualnost Rajhmanove misli danes
Rajhman je videl možnost za sodelovanje Cerkve in oblasti v dobro
človeka, zato je opozarjal na pereče probleme sodobne družbe, ki
pričajo o razhajanju med »evangeljskim in cerkvenim«. Ko je sodobni
človek v vse večji eksistencialni stiski in se sooča s problemi, pove-
zanimi z demografsko rastjo in tehniškim razvojem, brezposelnostjo,
draginjo, danes bi še dodali »z informaciskim razosebljanjem in
svetovnim terorizmom«, se mu zdijo problemi krajevne Cerkve dru-
gotnega pomena. Cerkev pa se po njegovem večkrat ukvarja s svojimi
problemi, čuti se ogrožena in ne zanima se dovolj za človeško stisko,
za skupni materialni napredek in napore družbe, da bi zmanjšala
ekonomsko krizo, skratka, njena odsotnost s prizorišča vsakdanjega
življenja je vse bolj očitna. Podoba te Cerkve ja za Rajhmana neevan-
geljska in v nasprotju z njo vidi rešitev v Grmičevi viziji Cerkve: »Mladi
se zanimajo […] za delež Cerkve pri uresničevanju prizadevanj za mir.
Zavzemajo se za odkritost in poštenost tistih, ki jim govorijo. Če jih
navdušuje liturgija, jih navdušuje predvsem v svojem pravilu: bližina
Boga in njegovo izkustvo. Hočejo doživeti enakost in bratstvo, ne
marajo avtoritete, ki je zgolj avtoriteta, hočejo se pogovarjati, začutiti,
da so partnerji v dialogu. Odbijajo jih nestrpnost, fanatizem, prepri-
čevanje, da smo kristjani ’več’. Hočejo dejanj, ne besed: ne gre jim
toliko za zunanje manifestacije kot za resnično krščansko življenje,
gre jim naposled za akcijo v kontemplaciji.« (Rajhman, 1985: 207.)
Rajhman izpostavlja »zlato evangeljsko pravilo o enakosti in
bratstvu« vseh ljudi, ki ga Cerkev lahko uresniči le, če bo v svoj
»delovni program sprejela uresničevanje dialoga v družbi«, ko v
drugače mislečih ne bo več čutila nasprotnikov, temveč prijatelje v
skupnem prizadevanju za dobro človeka. Cerkev se uresničuje kot
dialoško občestvo, saj je vsebina Cerkve same dialog Boga s člove-
štvom in svetom. »Ko bo iskala skupaj z drugimi človeka v stiski, bo
92
zana, moti pa »neskladje med cerkvenim in evangeljskim«. Socialno
zavzeta smer teologije v Cerkvi na Slovenskem ni bila deležna pod-
pore in njeni privrženci, med njimi tudi Rajhman, so kljub veri v svoje
dobre namene, bili zaznamovani kot sodelavci oblasti (prim. Juhant,
1991).
Sklep ali aktualnost Rajhmanove misli danes
Rajhman je videl možnost za sodelovanje Cerkve in oblasti v dobro
človeka, zato je opozarjal na pereče probleme sodobne družbe, ki
pričajo o razhajanju med »evangeljskim in cerkvenim«. Ko je sodobni
človek v vse večji eksistencialni stiski in se sooča s problemi, pove-
zanimi z demografsko rastjo in tehniškim razvojem, brezposelnostjo,
draginjo, danes bi še dodali »z informaciskim razosebljanjem in
svetovnim terorizmom«, se mu zdijo problemi krajevne Cerkve dru-
gotnega pomena. Cerkev pa se po njegovem večkrat ukvarja s svojimi
problemi, čuti se ogrožena in ne zanima se dovolj za človeško stisko,
za skupni materialni napredek in napore družbe, da bi zmanjšala
ekonomsko krizo, skratka, njena odsotnost s prizorišča vsakdanjega
življenja je vse bolj očitna. Podoba te Cerkve ja za Rajhmana neevan-
geljska in v nasprotju z njo vidi rešitev v Grmičevi viziji Cerkve: »Mladi
se zanimajo […] za delež Cerkve pri uresničevanju prizadevanj za mir.
Zavzemajo se za odkritost in poštenost tistih, ki jim govorijo. Če jih
navdušuje liturgija, jih navdušuje predvsem v svojem pravilu: bližina
Boga in njegovo izkustvo. Hočejo doživeti enakost in bratstvo, ne
marajo avtoritete, ki je zgolj avtoriteta, hočejo se pogovarjati, začutiti,
da so partnerji v dialogu. Odbijajo jih nestrpnost, fanatizem, prepri-
čevanje, da smo kristjani ’več’. Hočejo dejanj, ne besed: ne gre jim
toliko za zunanje manifestacije kot za resnično krščansko življenje,
gre jim naposled za akcijo v kontemplaciji.« (Rajhman, 1985: 207.)
Rajhman izpostavlja »zlato evangeljsko pravilo o enakosti in
bratstvu« vseh ljudi, ki ga Cerkev lahko uresniči le, če bo v svoj
»delovni program sprejela uresničevanje dialoga v družbi«, ko v
drugače mislečih ne bo več čutila nasprotnikov, temveč prijatelje v
skupnem prizadevanju za dobro človeka. Cerkev se uresničuje kot
dialoško občestvo, saj je vsebina Cerkve same dialog Boga s člove-
štvom in svetom. »Ko bo iskala skupaj z drugimi človeka v stiski, bo
92
