Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 89
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
ustanova in do 2. vatikanskega koncila živela nekako odmaknjena
od človeka. Ta pojav Rajhman postavlja v sredo 19. stoletja, ko se na
Slovenskem začne porajati klerikalizem na eni strani in politične
stranke, predvsem liberalna, na drugi strani, hkrati pa z razgibanim
družbenim življenjem Cerkev stopa v obdobje utrjevanja katoliciz-
ma.3 Rajhman ocenjuje, da je bila slovenska Cerkev povsem nepri-
pravljena na dogodke, ki so zamajali Evropo in Slovenijo posebno v
temeljih socialne in svetovnonazorske ureditve. Cerkev se tudi zato
po drugi svetovni vojni naj ne bi mogla vključiti v zanjo nov proces
ločitve Cerkve od države, ki je na Slovenskem vtisnil neizbrisen pečat
družbenemu in cerkvenemu življenju.
Rajhman se sprašuje, ali je Cerkev pripravila svojega vernika na
nove družbene razmere, oziroma že kar pritrjuje, da je bila njena
dolžnost, da to napravi. V odgovor temu zapiše: »Vklenjena v struk-
3 Slovensko politično življenje v prvi polovici 20. stoletja je zaznamovalo
strankarsko gibanje z očitnimi nasprotji med levico in desnico, znotraj desnice
pa se je močno utrdilo katoliško socialno gibanje. Najpomembnejši predstavnik
socialnega gibanja Janez Evangelist Krek je bil direktni nasprotnik političnega
liberalizma, kot zaveden Slovenec se je v vlogi državnega in deželnega poslanca
zavzemal za splošno volilno pravico in ob porajajočem nemškem nacionalizmu
za uporabo slovenščine v kranjskem deželnem zboru ter za druge politične,
kulturne in gospodarske reforme. Slovenska katoliška levica se je angažirala z
Mahničevimi duhovnimi in idejnimi nasledniki, ki so v njegovi ’ločitvi duhov’
našli odgovor na vedno bolj očitne in ostrejše konfrontacije s teoretičnim in
praktičnim komunizmom, v katerem so videli naslednike liberalizma in s tem
prežečo brezbožnost kot najvišjo nevarnost za slovenski narod. Med katoličani
so se družbeno in strankarsko najbolj angažirali Ernest Tomc s svojimi ’mladci’,
Lambret Erlich s ’stražarji’, Janez Evangelist Krek in Aleš Ušeničnik s ’katoliško
družbeno prenovo’, Andrej Gosar s ’krščanskim socialnim aktivizmom’, Angelik
Tominec s ’krščanskim socializmom’ in Edvard Kocbek s ’socialističnimi
kristjani’. Podrobneje o predvojnem krščanskem političnem delovanju piše Srečo
Dragoš v svojem delu Katolicizem na Slovenskem. Socialni koncepti do druge svetovne
vojne; navajam pa še nekaj pomembnejših del s področja obravnave te teme:
Cerkev, kultura in politika 1890–1941. Ljubljana 1993; Gestrin-Melik, Slovenska
zgodovina 1792–1918. Ljubljana 1966; Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Celje
1929; S. Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941. Ljubljana 1972;
Lambert Erlich, Stražarji naših svetinj Gradivo za življenjepis. Nova Scotia 1992;
A. Kralj, Ideje teologije osvoboditve na Slovenskem. Ljubljana 2001; J. Pirc, Aleš Ušenič-
nik in znamenja časov; J. Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka.V: Družbeni
nauk Cerkve. Ljubljana 1994.
87
ustanova in do 2. vatikanskega koncila živela nekako odmaknjena
od človeka. Ta pojav Rajhman postavlja v sredo 19. stoletja, ko se na
Slovenskem začne porajati klerikalizem na eni strani in politične
stranke, predvsem liberalna, na drugi strani, hkrati pa z razgibanim
družbenim življenjem Cerkev stopa v obdobje utrjevanja katoliciz-
ma.3 Rajhman ocenjuje, da je bila slovenska Cerkev povsem nepri-
pravljena na dogodke, ki so zamajali Evropo in Slovenijo posebno v
temeljih socialne in svetovnonazorske ureditve. Cerkev se tudi zato
po drugi svetovni vojni naj ne bi mogla vključiti v zanjo nov proces
ločitve Cerkve od države, ki je na Slovenskem vtisnil neizbrisen pečat
družbenemu in cerkvenemu življenju.
Rajhman se sprašuje, ali je Cerkev pripravila svojega vernika na
nove družbene razmere, oziroma že kar pritrjuje, da je bila njena
dolžnost, da to napravi. V odgovor temu zapiše: »Vklenjena v struk-
3 Slovensko politično življenje v prvi polovici 20. stoletja je zaznamovalo
strankarsko gibanje z očitnimi nasprotji med levico in desnico, znotraj desnice
pa se je močno utrdilo katoliško socialno gibanje. Najpomembnejši predstavnik
socialnega gibanja Janez Evangelist Krek je bil direktni nasprotnik političnega
liberalizma, kot zaveden Slovenec se je v vlogi državnega in deželnega poslanca
zavzemal za splošno volilno pravico in ob porajajočem nemškem nacionalizmu
za uporabo slovenščine v kranjskem deželnem zboru ter za druge politične,
kulturne in gospodarske reforme. Slovenska katoliška levica se je angažirala z
Mahničevimi duhovnimi in idejnimi nasledniki, ki so v njegovi ’ločitvi duhov’
našli odgovor na vedno bolj očitne in ostrejše konfrontacije s teoretičnim in
praktičnim komunizmom, v katerem so videli naslednike liberalizma in s tem
prežečo brezbožnost kot najvišjo nevarnost za slovenski narod. Med katoličani
so se družbeno in strankarsko najbolj angažirali Ernest Tomc s svojimi ’mladci’,
Lambret Erlich s ’stražarji’, Janez Evangelist Krek in Aleš Ušeničnik s ’katoliško
družbeno prenovo’, Andrej Gosar s ’krščanskim socialnim aktivizmom’, Angelik
Tominec s ’krščanskim socializmom’ in Edvard Kocbek s ’socialističnimi
kristjani’. Podrobneje o predvojnem krščanskem političnem delovanju piše Srečo
Dragoš v svojem delu Katolicizem na Slovenskem. Socialni koncepti do druge svetovne
vojne; navajam pa še nekaj pomembnejših del s področja obravnave te teme:
Cerkev, kultura in politika 1890–1941. Ljubljana 1993; Gestrin-Melik, Slovenska
zgodovina 1792–1918. Ljubljana 1966; Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Celje
1929; S. Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941. Ljubljana 1972;
Lambert Erlich, Stražarji naših svetinj Gradivo za življenjepis. Nova Scotia 1992;
A. Kralj, Ideje teologije osvoboditve na Slovenskem. Ljubljana 2001; J. Pirc, Aleš Ušenič-
nik in znamenja časov; J. Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka.V: Družbeni
nauk Cerkve. Ljubljana 1994.
87
