Page 84 - Studia Universitatis Hereditati, vol 7(1) (2019)
P. 84
dia universitatis her editati, letnik 7 (2019), številk a 1 84rije Tolažnice v Piranu, enega iz cerkve sv. Šte-sko Primorje). Odgovoren za umetnine je bil dr.
fana v Piranu, štiri iz piranske Občinske palače, Walter Frodl, direktor celovškega muzeja, ki je
hereditatipet iz cerkve sv. Jurija v Piranu (Spada 2017, 214).nemudoma začel sodelovanje s Somedo. Novem-
bra 1943 se je Nadzorništvo odločilo, da razpusti
Petindvajsetega junija 1940 je prispel še en center v Passarianu in da dela preselijo v San Da-
zaboj iz sv. Ane, tako da jih je bilo skupaj pet niele del Friuli (Spada 2017, 225; Hoyer 2005, 15).
(Spada 2017, 214). Sonja Ana Hoyer navaja tudi Soglasja z nemške strani niso dobili in tudi pod-
zaboj iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, ki pa ga jetje Roiatti, ki je pomagalo pri prvi selitvi, se je
Irene Spada ne omenja (Hoyer 2005, 16, Spada zaradi strahu, da bi jim zaplenili vozila, odrek-
2017, 214). Someda je v dnevniku zapisal, da ga je lo sodelovanju (Spada 2017, 225). Novembra jim
zelo skrbela bližina Jugoslavije (Spada 2017, 213). je umetnine uspelo preseliti na skrito lokacijo v
Franco je v istem mesecu razposlal okrožnico s San Daniele (Spada 2017, 226). Tiste, ki so jih
prošnjo za inšpektorje in direktorje muzejev in vrnili na izvorna mesta, pa so doživljale raznoli-
ostale, ki so se ukvarjali z evakuacijo, da se k za- ko usodo. Carpaccieva slika Marija z otrokom in
bojem priloži negative z dokumentiranimi deli svetniki iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, na pri-
in zapisom, ki pojasnjuje vsebino zabojev (Spada mer, ni bila vrnjena minoritom v Piran, temveč
2017, 214). V Vili Manin je začelo zmanjkovati umeščena na sedež redovne province v Padovo.
prostora in Someda je moral prositi grofa Manina Podobno naj bi se zgodilo s poliptihom Cime da
za dodatne prostore (Spada 2017, 218). Z napre- Conegliana Marija z otrokom in svetniki, ki je bil
dovanjem vojne so se odločili, da zaboje premak- leta 1943 sicer vrnjen v Koper, vendar ga je leta
nejo v notranjost dežele, dlje od nevarnih vzhod- 1946 neidentificirani menih odnesel v samostan
nih meja Italije. To se je izkazalo za zelo težko S. Francesco della Vigna v Benetkah, od tam pa
nalogo, saj so bili premiki zaradi vojnega stanja naj bi bil leta 1966 premeščen v Mantovo (Hoyer
s prevoznimi sredstvi zelo omejeni (Spada 2017, 2005, 16). Dela niso bila nikdar vrnjena na izvor-
219). Že leta 1942 je Someda izrazil zaskrblje- na mesta, delno tudi zaradi nastanka nove meje
nost, saj Ministrstvo ni odobrilo povečanja števi- med Italijo in Slovenijo, uveljavljene z Mirovno
la oboroženih stražarjev (Spada 2017, 221). Leto pogodbo z Italijo leta 1947 in Londonskim me-
kasneje v dnevniku navaja, da se je Francu zdelo morandumom leta 1954 (Hoyer 2005, 17).
vedno bolj nevarno imeti umetniška dela v enem
samem kraju. Tudi sam Someda je razmišljal o Primer sv. Ane
tem, da bi dela razpršili (Spada 2017, 221). Zara- Artefakti iz sv. Ane so doživljali drugačno uso-
di nevarnosti in strahu pred tem, da bodo odšli do. Poudariti velja, da je bil lastnik umetnin
tudi vojaki, sta najela civilno stražo osmih oseb frančiškanski red in ne država, kot npr. pri ume-
(Spada 2017, 222). Someda je poslal okrožnico la- tninah, odpeljanih iz koprskega muzeja. Zara-
stnikom umetnin, v kateri je pisalo, da obstaja di tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Ita-
nevarnost poškodb in kraje. Pojasnil je, da imajo, lije še vedno premikale iz države v državo, saj je
če želijo svojo zasebno lastnino nazaj, na izbiro bil frančiškanski red prisoten tako na področju
dve možnosti: lahko pridejo ponjo na lastne stro- Jugoslavije kot tudi v Italiji. Najbolj odmeven je
ške ali jo še naprej prepustijo v očuvanje njim, s primer poliptiha Cime da Conegliana, ki se je
tem da v primeru poškodb zanje niso odgovor- nahajal v samostanu sv. Ane. Leta 1940 so ga od-
ni. Vsi lastniki niso prišli po umetnine, zato so peljali na varno v Vilo Manin. Nazaj v sv. Ano
del zabojev iz Pule in del iz Pirana zaradi onemo- naj bi prišel 5. novembra 1943 (Algeri in L’Occa-
gočene vrnitve na kraj izvora preselili v videm- so 2005, 88, Hoyer 2005, 16), vendar obstaja sum,
ski muzej (Spada 2017, 222). Nato je jeseni 1943 da je poliptih Cime da Conegliana že leta 1942
prišlo do Nemške okupacije Italije. Ustanovljeno ali 1943 prišel v Trst, kamor so se v samostan
je bilo območje OZAK (Operationszone Adria- Santa Maria Maggiore zatekli frančiškani (Alge-
tisches Küstenland / Operacijska cona Jadran-
fana v Piranu, štiri iz piranske Občinske palače, Walter Frodl, direktor celovškega muzeja, ki je
hereditatipet iz cerkve sv. Jurija v Piranu (Spada 2017, 214).nemudoma začel sodelovanje s Somedo. Novem-
bra 1943 se je Nadzorništvo odločilo, da razpusti
Petindvajsetega junija 1940 je prispel še en center v Passarianu in da dela preselijo v San Da-
zaboj iz sv. Ane, tako da jih je bilo skupaj pet niele del Friuli (Spada 2017, 225; Hoyer 2005, 15).
(Spada 2017, 214). Sonja Ana Hoyer navaja tudi Soglasja z nemške strani niso dobili in tudi pod-
zaboj iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, ki pa ga jetje Roiatti, ki je pomagalo pri prvi selitvi, se je
Irene Spada ne omenja (Hoyer 2005, 16, Spada zaradi strahu, da bi jim zaplenili vozila, odrek-
2017, 214). Someda je v dnevniku zapisal, da ga je lo sodelovanju (Spada 2017, 225). Novembra jim
zelo skrbela bližina Jugoslavije (Spada 2017, 213). je umetnine uspelo preseliti na skrito lokacijo v
Franco je v istem mesecu razposlal okrožnico s San Daniele (Spada 2017, 226). Tiste, ki so jih
prošnjo za inšpektorje in direktorje muzejev in vrnili na izvorna mesta, pa so doživljale raznoli-
ostale, ki so se ukvarjali z evakuacijo, da se k za- ko usodo. Carpaccieva slika Marija z otrokom in
bojem priloži negative z dokumentiranimi deli svetniki iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, na pri-
in zapisom, ki pojasnjuje vsebino zabojev (Spada mer, ni bila vrnjena minoritom v Piran, temveč
2017, 214). V Vili Manin je začelo zmanjkovati umeščena na sedež redovne province v Padovo.
prostora in Someda je moral prositi grofa Manina Podobno naj bi se zgodilo s poliptihom Cime da
za dodatne prostore (Spada 2017, 218). Z napre- Conegliana Marija z otrokom in svetniki, ki je bil
dovanjem vojne so se odločili, da zaboje premak- leta 1943 sicer vrnjen v Koper, vendar ga je leta
nejo v notranjost dežele, dlje od nevarnih vzhod- 1946 neidentificirani menih odnesel v samostan
nih meja Italije. To se je izkazalo za zelo težko S. Francesco della Vigna v Benetkah, od tam pa
nalogo, saj so bili premiki zaradi vojnega stanja naj bi bil leta 1966 premeščen v Mantovo (Hoyer
s prevoznimi sredstvi zelo omejeni (Spada 2017, 2005, 16). Dela niso bila nikdar vrnjena na izvor-
219). Že leta 1942 je Someda izrazil zaskrblje- na mesta, delno tudi zaradi nastanka nove meje
nost, saj Ministrstvo ni odobrilo povečanja števi- med Italijo in Slovenijo, uveljavljene z Mirovno
la oboroženih stražarjev (Spada 2017, 221). Leto pogodbo z Italijo leta 1947 in Londonskim me-
kasneje v dnevniku navaja, da se je Francu zdelo morandumom leta 1954 (Hoyer 2005, 17).
vedno bolj nevarno imeti umetniška dela v enem
samem kraju. Tudi sam Someda je razmišljal o Primer sv. Ane
tem, da bi dela razpršili (Spada 2017, 221). Zara- Artefakti iz sv. Ane so doživljali drugačno uso-
di nevarnosti in strahu pred tem, da bodo odšli do. Poudariti velja, da je bil lastnik umetnin
tudi vojaki, sta najela civilno stražo osmih oseb frančiškanski red in ne država, kot npr. pri ume-
(Spada 2017, 222). Someda je poslal okrožnico la- tninah, odpeljanih iz koprskega muzeja. Zara-
stnikom umetnin, v kateri je pisalo, da obstaja di tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Ita-
nevarnost poškodb in kraje. Pojasnil je, da imajo, lije še vedno premikale iz države v državo, saj je
če želijo svojo zasebno lastnino nazaj, na izbiro bil frančiškanski red prisoten tako na področju
dve možnosti: lahko pridejo ponjo na lastne stro- Jugoslavije kot tudi v Italiji. Najbolj odmeven je
ške ali jo še naprej prepustijo v očuvanje njim, s primer poliptiha Cime da Conegliana, ki se je
tem da v primeru poškodb zanje niso odgovor- nahajal v samostanu sv. Ane. Leta 1940 so ga od-
ni. Vsi lastniki niso prišli po umetnine, zato so peljali na varno v Vilo Manin. Nazaj v sv. Ano
del zabojev iz Pule in del iz Pirana zaradi onemo- naj bi prišel 5. novembra 1943 (Algeri in L’Occa-
gočene vrnitve na kraj izvora preselili v videm- so 2005, 88, Hoyer 2005, 16), vendar obstaja sum,
ski muzej (Spada 2017, 222). Nato je jeseni 1943 da je poliptih Cime da Conegliana že leta 1942
prišlo do Nemške okupacije Italije. Ustanovljeno ali 1943 prišel v Trst, kamor so se v samostan
je bilo območje OZAK (Operationszone Adria- Santa Maria Maggiore zatekli frančiškani (Alge-
tisches Küstenland / Operacijska cona Jadran-
