Page 84 - Studia Universitatis Hereditati, vol 11(1) (2023)
P. 84
esto uvodastudia universitatis her editati, letnik 11 (2023), številk a 1 / volume 11 (2023), number 1 84ni dovzetnejši za večjezičnost (Garraffa, Beve-
ridge in Sorace 2015). Tudi pričevanja osebnih
Materinščina je jezik, s katerim prvičhereditati izkušenj narečnih govorcev, ki so naleteli na ne-
spoznavamo in opisujemo svet, zato gativni odziv zaradi rabe narečja v izobraževal-
ima za vsakega človeka še posebej po- nem sistemu in družbi nasploh (Smole 2009, 10;
membno čustveno vrednost. Hkrati je osnovna Zuljan Kumar 2003, 7), so v kasnejši raziskavi,
človekova pravica in temeljna svoboščina, ki jo izvedeni med anketiranci različnih generacij,
v Sloveniji zagotavlja Ustava Republike Sloveni- pokazala, da so bile negativne izkušnje redkejše,
je (1991, 5. člen). Vendar pa lahko o materinšči- popravki učiteljev pa so bili utemeljeni in korek-
ni govorimo tudi v dvojini ali množini, saj ima- tno podani (Gruden 2013, 97–102).
jo nekateri ljudje po dva ali več maternih jezikov.
Na območju slovenske Istre se že od 7. stoletja Glede na zapisano predvidevamo, da so di-
prepletata romanska in slovanska jezikovna tra- jaki, katerih narečje je materni jezik, danes v
dicija, torej sta slovenščina in italijanščina v sti- manjšini, poznavanje istrobeneščine, jezika ita-
ku, vse odkar je možno o teh dveh jezikih govo- lijanske skupnosti, pa je še slabše. Kljub temu
riti (Todorović 2019), kar posledično pomeni, predpostavljamo, da imajo dijaki do obeh nare-
da tukaj živi veliko dvojezičnih govorcev. Jezika čij pozitiven odnos, da ju cenijo in tudi upora-
imata danes enakopraven formalnopravni status bljajo v skladu s komunikacijskim položajem ter
(Ustava Republike Slovenije 1991, 11. člen), ven- svojim poznavanjem le-tega. Poleg tega menimo,
dar pa to ne velja za lokalna narečja. da so samoocene o poznavanju narečij subjektiv-
ne in ne odražajo realnega stanja.
Materni jezik namreč skoraj nikoli ni knji-
žna zvrst, temveč običajno splošnopogovorna Slovenci in narečja
zvrst, pokrajinski pogovorni jezik, narečje ali V Sloveniji so narečja nekoč veljala za manj pre-
celo idiolekt (Baloh 1995; Smole 2009, 20). Pre- stižno zvrst in bila zato stigmatizirana ter opre-
poznavanje in preklapljanje med različnimi kodi deljena kot znak skromnejših korenin in niž-
je običajen pojav za ljudi tako v eno- kot dvo- ali je izobrazbe, posledično pa se je do njih ustvaril
večjezičnih okoljih. V slovenski Istri je jezikovna odklonilni odnos in medgeneracijski prenos je
podoba nekoliko kompleksnejša in lahko govo- postal šibkejši. V preteklosti je bil prisoten trend
rimo o dvojni diglosiji (Francescato 1986; Pertot izpodrivanja narečja na račun zvrsti, ki so bliže
in Kosic 2014, 14), kar pomeni, da ljudje poleg zbornemu jeziku, zato so narečja doživljala ero-
slovenskega in italijanskega knjižnega jezika go- zijo, saj se njihovo besedišče ni bogatilo enako-
vorijo tudi svoja narečja (slovensko in italijansko merno z zborno slovenščino (Kenda-Jež 2003;
narečje) in te kode »uporabljajo glede na govor- Smole 2004; 2007; 2009; Škofic 2006; Šume-
ni položaj, namen sporočila in naslovnika« (Per- njak 2012). Podobno je ugotavljal tudi Kocbek
tot in Kosic 2014, 14). Sploh raba istrobeneške- (1985, 247):
ga narečja med pripadniki italijanske skupnosti
ima simbolično vlogo »skupinske identifikaci- Slovenščina se je po osvoboditvi na zunaj
je« (Sedmak 2002, 46). tehnično in pravno okrepila, postala je dr-
žavni jezik Republike Slovenije, razširila se je
V preteklosti je prevladovalo laično prepri- na vsa območja javnega življenja in se razvi-
čanje, da poznavanje dveh narečij, dvodialek- la v znanstvenih strokah. S pomočjo radia in
talnost ali bidialektizem (Rowe in Grohmann notranjega preseljevanja se uveljavlja kot prvi
2013), slabo vpliva na poznavanje knjižne zvr- enotni pogovorni jezik in začenja izpodriva-
sti. Ta domneva se je izkazala za napačno, saj ti narečja, ki naglo usihajo.
so raziskave dokazale prav nasprotno: otroci, ki
so v otroštvu usvojili narečje, imajo manj težav Toporišič (1992; 2000) in Toporišič idr.
pri usvajanju tujih jezikov, saj so njihovi možga- (2003) menijo, da se splošnopogovorni jezik rabi
ridge in Sorace 2015). Tudi pričevanja osebnih
Materinščina je jezik, s katerim prvičhereditati izkušenj narečnih govorcev, ki so naleteli na ne-
spoznavamo in opisujemo svet, zato gativni odziv zaradi rabe narečja v izobraževal-
ima za vsakega človeka še posebej po- nem sistemu in družbi nasploh (Smole 2009, 10;
membno čustveno vrednost. Hkrati je osnovna Zuljan Kumar 2003, 7), so v kasnejši raziskavi,
človekova pravica in temeljna svoboščina, ki jo izvedeni med anketiranci različnih generacij,
v Sloveniji zagotavlja Ustava Republike Sloveni- pokazala, da so bile negativne izkušnje redkejše,
je (1991, 5. člen). Vendar pa lahko o materinšči- popravki učiteljev pa so bili utemeljeni in korek-
ni govorimo tudi v dvojini ali množini, saj ima- tno podani (Gruden 2013, 97–102).
jo nekateri ljudje po dva ali več maternih jezikov.
Na območju slovenske Istre se že od 7. stoletja Glede na zapisano predvidevamo, da so di-
prepletata romanska in slovanska jezikovna tra- jaki, katerih narečje je materni jezik, danes v
dicija, torej sta slovenščina in italijanščina v sti- manjšini, poznavanje istrobeneščine, jezika ita-
ku, vse odkar je možno o teh dveh jezikih govo- lijanske skupnosti, pa je še slabše. Kljub temu
riti (Todorović 2019), kar posledično pomeni, predpostavljamo, da imajo dijaki do obeh nare-
da tukaj živi veliko dvojezičnih govorcev. Jezika čij pozitiven odnos, da ju cenijo in tudi upora-
imata danes enakopraven formalnopravni status bljajo v skladu s komunikacijskim položajem ter
(Ustava Republike Slovenije 1991, 11. člen), ven- svojim poznavanjem le-tega. Poleg tega menimo,
dar pa to ne velja za lokalna narečja. da so samoocene o poznavanju narečij subjektiv-
ne in ne odražajo realnega stanja.
Materni jezik namreč skoraj nikoli ni knji-
žna zvrst, temveč običajno splošnopogovorna Slovenci in narečja
zvrst, pokrajinski pogovorni jezik, narečje ali V Sloveniji so narečja nekoč veljala za manj pre-
celo idiolekt (Baloh 1995; Smole 2009, 20). Pre- stižno zvrst in bila zato stigmatizirana ter opre-
poznavanje in preklapljanje med različnimi kodi deljena kot znak skromnejših korenin in niž-
je običajen pojav za ljudi tako v eno- kot dvo- ali je izobrazbe, posledično pa se je do njih ustvaril
večjezičnih okoljih. V slovenski Istri je jezikovna odklonilni odnos in medgeneracijski prenos je
podoba nekoliko kompleksnejša in lahko govo- postal šibkejši. V preteklosti je bil prisoten trend
rimo o dvojni diglosiji (Francescato 1986; Pertot izpodrivanja narečja na račun zvrsti, ki so bliže
in Kosic 2014, 14), kar pomeni, da ljudje poleg zbornemu jeziku, zato so narečja doživljala ero-
slovenskega in italijanskega knjižnega jezika go- zijo, saj se njihovo besedišče ni bogatilo enako-
vorijo tudi svoja narečja (slovensko in italijansko merno z zborno slovenščino (Kenda-Jež 2003;
narečje) in te kode »uporabljajo glede na govor- Smole 2004; 2007; 2009; Škofic 2006; Šume-
ni položaj, namen sporočila in naslovnika« (Per- njak 2012). Podobno je ugotavljal tudi Kocbek
tot in Kosic 2014, 14). Sploh raba istrobeneške- (1985, 247):
ga narečja med pripadniki italijanske skupnosti
ima simbolično vlogo »skupinske identifikaci- Slovenščina se je po osvoboditvi na zunaj
je« (Sedmak 2002, 46). tehnično in pravno okrepila, postala je dr-
žavni jezik Republike Slovenije, razširila se je
V preteklosti je prevladovalo laično prepri- na vsa območja javnega življenja in se razvi-
čanje, da poznavanje dveh narečij, dvodialek- la v znanstvenih strokah. S pomočjo radia in
talnost ali bidialektizem (Rowe in Grohmann notranjega preseljevanja se uveljavlja kot prvi
2013), slabo vpliva na poznavanje knjižne zvr- enotni pogovorni jezik in začenja izpodriva-
sti. Ta domneva se je izkazala za napačno, saj ti narečja, ki naglo usihajo.
so raziskave dokazale prav nasprotno: otroci, ki
so v otroštvu usvojili narečje, imajo manj težav Toporišič (1992; 2000) in Toporišič idr.
pri usvajanju tujih jezikov, saj so njihovi možga- (2003) menijo, da se splošnopogovorni jezik rabi
