Page 115 - Studia Universitatis Hereditati, vol 13(1) (2025)

(neizbranih) verzijah tehnološkega ter družbenega argumentu«, »Uničil sem njegov argument«. O
razvoja se odslikavajo temeljna vprašanja druž- argumentih govorimo z izrazi vojne, osebo, s ka-
be: kdo smo, kam želimo priti, kaj so naše sanje tero diskutiramo, označimo kot oponenta, napa-
in kaj strahovi. damo stališča in argumente drugega diskutanta
Če želimo razkriti družbene motivaci- ter branimo svoje argumente. Lahko bi si zami-
je, ki so vpisane v konkreten tehnološki razvoj, šljali tudi kulturo, kjer argumenti niso videni v
se moramo ukvarjati neposredno s tehnologi- izrazih vojne, temveč plesa, posledično bi argu-
jo in z uveljavljenimi razumevanji tehnologije, mentiranje doživljali kot prijetno pozibavanje.
v tem procesu osmišljevanja tehnologije pa ima Metaforični koncepti strukturirajo, kaj počne-
izjemno vlogo jezikovna raba, zlasti način pred- mo in kako razumemo to, kar počnemo. Bistvo
stavljanja in pojasnjevanja tehnoloških novosti. metafore je razumevanje in doživljanje ene stva-
Novosti pogosto poskušamo razumeti s pomoč- ri z izrazi druge. Čeprav so argumenti in vojne
jo metafor, v katerih se odražajo anticipirane pojavi različnega reda, je argument vsaj delno 115
možnosti, zlasti pa družbenotehnični imagina- strukturiran, razumljen, izvajan in govorjen z iz-
riji, to so misljive, želene, možne in dosegljive razi vojne. Znana konceptualna metafora »čas je
prihodnosti. Metafore, s katerimi pojasnjujemo denar« se podobno odraža v izrazih, kot so zap-
tehnološki razvoj, so deskriptivne, torej opisu- ravljanje časa, prihranek časa, koristno porabljen
jejo realnost, na katero se nanašajo, a hkrati so čas, investiranje časa v odnos. Čas je v naši kul-
tudi performativne, kreirajo realnost, o kateri turi dragocena dobrina, omejen vir, ki ga upo-
govorijo. V metaforah se zrcalijo izbrane verzije rabljamo za doseganje ciljev (Lakoff in Johnson
družbenega in tehnološkega razvoja, skoznje se 1980, 3–8).
uteleša in določa, kako vidimo družbo in njen Metafore izpostavljajo in organizirajo druž-
(tehnološki) razvoj, kateri vidik realnosti želimo bo na specifičen način, selektivne prezentacije
narediti za relevanten. v obliki metafor so načrtno izbrane, zlasti cen-
tri moči oz. vplivni posamezniki skušajo vsili-
Metafore kot sokreatorji realnosti ti svoje metafore. Izbrane metafore nas prisili-
Izhodišče za razumevanje vloge metafor ponu- jo, da se osredotočimo na vidike realnosti, ki jih Metaforična konstrukcija velikega podatkovja in umetne inteligence
jata Lakoff in Johnson (1980, 156), ko ugotavlja- izpostavljajo same metafore (Lakoff in Johnson
ta, da metafore ne zadevajo zgolj jezika in načina 1980, 157). Metafore so močna orodja, s katerimi
gledanja na realnost, temveč so metafore zlasti abstraktne mentalne modele naredimo konkret-
delovanje in misel. Kreirajo realnost in so vod- nejše (van Dijk 1993, 473). Metafore, torej poi-
niki za prihodnja delovanja, v tem smislu de- menovanja enega pojava z drugim (poznanim),
lujejo kot samouresničujoče se prerokbe (angl. tako niso le govorne, so tudi mišljenjske figure
2
self-fulfilling prophecies). Naš vsakdanji koncep- (angl. figures of thought) (Lakoff 1986, 215). Me-
tualni sistem, v katerem mislimo in delujemo, je tafore, ki jih angažiramo za namen osmišljevanja
v osnovi metaforičen. Uporabljamo metaforične novih orodij, procesov ali tehnologij, tako služi-
koncepte, ki strukturirajo vsakdanje aktivnosti. jo dvojnemu namenu: osvetljujejo in izpostav-
Konceptualna metafora »argument je vojna« se ljajo novost s sklicevanjem na poznano (primer
odraža v našem razumevanju komuniciranja, v metafore: podatki so nafta), hkrati z osvetljeva-
konkretni jezikovni rabi pa se odraža v nasled- njem določene novosti pa se zakrivajo vzporedni
njih izrazih: »Tvoje trditve so neubranljive«, procesi tehnološkega procesa ali prakse (Stark in
»Napadel je vsako mojo šibko točko v mojem Hoffman 2019, 5). Metafore opisujejo eno stvar
2 George Lakoff pojasnjuje zgrešenost dolgotrajne in neproblematizirane dogme, po kateri je bila metafora zgolj in samo govor-
na figura, razumljena kot element specialnega jezika, to je poetskega ali prepričevalnega jezika. Metafora kot polje govora, ne pa
mišljenja, je bila razumljena kot nenujna oz. kot pogrešljiva. Obstajala je domneva, da je izrekanje misli povsem izvedljivo brez
metafor, metaforo izbereš v primeru poetskih ali retoričnih namenov, kot elegantno rešitev. Po tej stari dogmi je bila metafora
nasprotje in odvečni element vsakdanjega in dobesednega govora (Lakoff 1986, 215).