Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 164
razgledi, vpogledi
Trubarjeve v nemščini pisane predgovore in pisma. V svojih dosedan
jih delih in nastopih se je že ukvarjal s Trubarjevimi teološkimi pog ledi,
vendar praviloma v zvezi z jezikovnimi in literarnimi vidiki njegovih
besedil ter besedil drugih slovenskih reformatorjev. Značilna sta naslov
in tema njegovega referata na simpoziju v Tübingenu: »Teologija in poe-
zija: variante v modelih pesmi Trubarja, Krelja in Dalmatina«.
Obsežna monografija je neposredno soočenje s problemom
Trubarjeve teologije in njenega vrednotenja. Kot lahko razberemo iz
avtorjevega uvoda, ga je k pisanju izzval razvoj obravnavanja Trubarja
in njegovega dela v daljšem obdobju. Ta razvoj bi lahko po njegovem ski-
cirali takole: potem ko je Trubar zaradi svojih nespornih zaslug za slo-
venski knjižni jezik in začetke slovenske književnosti ter knjižne kulture
dobil – podobno kot Luther – odlično/odločilno mesto v predstavljanju
začetkov in sestavin slovenske nacionalne samozavesti, status »nacio-
nalnega heroja«, se je s tega mesta in z njegovimi merili začela motriti
in poudarjati tudi njegova teologija. V njej se išče – želi najti – slovensko
specifičnost ali celo izvirnost ter vsaj začetke bistvenih sestavin kasnej-
še/sodobne slovenske zavesti: humanizma, racionalizma, individualiz-
ma. Giesemann sicer pozdravlja, da je po preteklih ideoloških spopadih
končno postala predmet pozornosti tudi Trubarjeva verska usmeritev, še
posebej njegova teologija, saj je bilo prizadevanje za »pravo vero« njego-
vih rojakov temeljno izhodišče in spodbuda Trubarjevega jezikovnega
ter literarnega dela. Toda v čem je specifičnost, izvirnost, taka ali dru-
gačna teološka usmerjenost Trubarjevega dela, je treba ugotoviti s pri-
merjalno analizo njegovih del/besedil in besedil/virov, iz katerih je črpal
oziroma na katere se je opiral. Prepogosto so se izrekale in se še izreka-
jo pavšalne ali preprosto napačne sodbe brez konkretne analize in brez
zadostnega poznavanja relevantnih besedil (in brez raziskovanja, katera
besedila in viri sploh so relevantni in na kakšen način). Temu naj bi rav-
no odpomoglo avtorjevo raziskovanje s primerjavo Trubarjevih oprede-
litev, besedil in formulacij z relevantnimi (nemškimi in latinskimi) bese-
dili Luthra, Melanchthona, Dietricha, Brenza, Vlačića, tudi Bullingerja,
na katera se je opiral ali skliceval (pa čeprav Trubarjevo lastno (ne)nava-
162
Trubarjeve v nemščini pisane predgovore in pisma. V svojih dosedan
jih delih in nastopih se je že ukvarjal s Trubarjevimi teološkimi pog ledi,
vendar praviloma v zvezi z jezikovnimi in literarnimi vidiki njegovih
besedil ter besedil drugih slovenskih reformatorjev. Značilna sta naslov
in tema njegovega referata na simpoziju v Tübingenu: »Teologija in poe-
zija: variante v modelih pesmi Trubarja, Krelja in Dalmatina«.
Obsežna monografija je neposredno soočenje s problemom
Trubarjeve teologije in njenega vrednotenja. Kot lahko razberemo iz
avtorjevega uvoda, ga je k pisanju izzval razvoj obravnavanja Trubarja
in njegovega dela v daljšem obdobju. Ta razvoj bi lahko po njegovem ski-
cirali takole: potem ko je Trubar zaradi svojih nespornih zaslug za slo-
venski knjižni jezik in začetke slovenske književnosti ter knjižne kulture
dobil – podobno kot Luther – odlično/odločilno mesto v predstavljanju
začetkov in sestavin slovenske nacionalne samozavesti, status »nacio-
nalnega heroja«, se je s tega mesta in z njegovimi merili začela motriti
in poudarjati tudi njegova teologija. V njej se išče – želi najti – slovensko
specifičnost ali celo izvirnost ter vsaj začetke bistvenih sestavin kasnej-
še/sodobne slovenske zavesti: humanizma, racionalizma, individualiz-
ma. Giesemann sicer pozdravlja, da je po preteklih ideoloških spopadih
končno postala predmet pozornosti tudi Trubarjeva verska usmeritev, še
posebej njegova teologija, saj je bilo prizadevanje za »pravo vero« njego-
vih rojakov temeljno izhodišče in spodbuda Trubarjevega jezikovnega
ter literarnega dela. Toda v čem je specifičnost, izvirnost, taka ali dru-
gačna teološka usmerjenost Trubarjevega dela, je treba ugotoviti s pri-
merjalno analizo njegovih del/besedil in besedil/virov, iz katerih je črpal
oziroma na katere se je opiral. Prepogosto so se izrekale in se še izreka-
jo pavšalne ali preprosto napačne sodbe brez konkretne analize in brez
zadostnega poznavanja relevantnih besedil (in brez raziskovanja, katera
besedila in viri sploh so relevantni in na kakšen način). Temu naj bi rav-
no odpomoglo avtorjevo raziskovanje s primerjavo Trubarjevih oprede-
litev, besedil in formulacij z relevantnimi (nemškimi in latinskimi) bese-
dili Luthra, Melanchthona, Dietricha, Brenza, Vlačića, tudi Bullingerja,
na katera se je opiral ali skliceval (pa čeprav Trubarjevo lastno (ne)nava-
162
