Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 169
marko kerševan
gije naj bi bila v tem približevanju/»prevajanju«, ne pa v nekih poseb-
nih Trubarjevih ali slovenskih teoloških pozicijah in opredelitvah. Tudi
v tej usmeritvi in odgovornosti do svojih slovenskih ljudi je Trubar lah-
ko sledil Luthrovemu zgledu. Kot spomni Heinz Schilling v svoji zadnji
Luthrovi biografiji, je Luther sam leta 1521 poudaril: »Za svoje Nemce
sem bil rojen in njim hočem služiti.« Giesemann ugotavlja, da Trubar
sicer ni bil »slovenski Luther«, je pa za Slovence naredil to, kar je Luther
za Nemce (341, 351). Lahko bi dodali, da je moral pri tem narediti še več
kot Luther. Kot je ob Trubarjevi smrti v latinščini zapisal Matija Trost
leta 1588, je Luther v prizadevanju za pravo vero hkrati dosegel, »da po
njem nemški jezik blešči«, Trubar pa je dosegel, da je slovenski jezik kot
jezik knjige sploh šele zaživel in živi (o tem v Stati inu obstati 11–12/2010).
Morda je prav, da na tem mestu opozorim na Giesemannovo (ne)ra-
zumevanje razmerja med jezikom in vero: zdi se, da mu je jezik pri tem
preveč le transmisija, le pragmatično »sredstvo« in »sekundarna nuj-
nost«, le »posoda« verskih vsebin. (Že Trubarjeva prispodoba o »luči
evangelija« (47) presega tako reduciranje: luč evangelija pomeni hkra-
ti/nerazdružno luč sporočila in besedila). Ustrezno sicer poudarja, da
Trubarju pri pisanju in prevajanju v slovenski jezik ni šlo prvenstveno
za to, da bi dal Slovencem knjižni jezik, da bi jih nacionalno povezal in
osvestil kot enotno ljudstvo ipd.; poudarja, da je Trubarju šlo za vero
in odrešenje ljudi njegovega ljudstva. Opravičenje in odrešenje pride po
Luthru in njegovih le po veri, prava vera pa je pravo spoznanje Boga in
pritrditev Božji besedi. Toda za spoznanje in pritrditev mora Božja be-
seda priti ne le do ušes/oči ljudi, ampak tudi do srca (»s srcem namreč
verujemo in smo deležni pravičnosti«, Rim 10,10): to pa je mogoče le,
če jim je dostopna in zastopna/razumljiva v ljudskem jeziku pridige in
Pisma. »Vera pride iz pridige, pridiga pa je po Božji besedi,« so Luther
in njegovi, tudi na primer Dalmatin, prevajali Rim 10,17. Luther (kot ci-
tira v drugi zvezi tudi Giesemann) že leta 1518 zapiše: »Zahvaljujem se
Bogu, da v nemškem jeziku Boga tako slišim in čutim [finde – najdem]
kot ga doslej nisem našel, niti v latinskem, niti grškem ali hebrejskem
jeziku.« (54)
167
gije naj bi bila v tem približevanju/»prevajanju«, ne pa v nekih poseb-
nih Trubarjevih ali slovenskih teoloških pozicijah in opredelitvah. Tudi
v tej usmeritvi in odgovornosti do svojih slovenskih ljudi je Trubar lah-
ko sledil Luthrovemu zgledu. Kot spomni Heinz Schilling v svoji zadnji
Luthrovi biografiji, je Luther sam leta 1521 poudaril: »Za svoje Nemce
sem bil rojen in njim hočem služiti.« Giesemann ugotavlja, da Trubar
sicer ni bil »slovenski Luther«, je pa za Slovence naredil to, kar je Luther
za Nemce (341, 351). Lahko bi dodali, da je moral pri tem narediti še več
kot Luther. Kot je ob Trubarjevi smrti v latinščini zapisal Matija Trost
leta 1588, je Luther v prizadevanju za pravo vero hkrati dosegel, »da po
njem nemški jezik blešči«, Trubar pa je dosegel, da je slovenski jezik kot
jezik knjige sploh šele zaživel in živi (o tem v Stati inu obstati 11–12/2010).
Morda je prav, da na tem mestu opozorim na Giesemannovo (ne)ra-
zumevanje razmerja med jezikom in vero: zdi se, da mu je jezik pri tem
preveč le transmisija, le pragmatično »sredstvo« in »sekundarna nuj-
nost«, le »posoda« verskih vsebin. (Že Trubarjeva prispodoba o »luči
evangelija« (47) presega tako reduciranje: luč evangelija pomeni hkra-
ti/nerazdružno luč sporočila in besedila). Ustrezno sicer poudarja, da
Trubarju pri pisanju in prevajanju v slovenski jezik ni šlo prvenstveno
za to, da bi dal Slovencem knjižni jezik, da bi jih nacionalno povezal in
osvestil kot enotno ljudstvo ipd.; poudarja, da je Trubarju šlo za vero
in odrešenje ljudi njegovega ljudstva. Opravičenje in odrešenje pride po
Luthru in njegovih le po veri, prava vera pa je pravo spoznanje Boga in
pritrditev Božji besedi. Toda za spoznanje in pritrditev mora Božja be-
seda priti ne le do ušes/oči ljudi, ampak tudi do srca (»s srcem namreč
verujemo in smo deležni pravičnosti«, Rim 10,10): to pa je mogoče le,
če jim je dostopna in zastopna/razumljiva v ljudskem jeziku pridige in
Pisma. »Vera pride iz pridige, pridiga pa je po Božji besedi,« so Luther
in njegovi, tudi na primer Dalmatin, prevajali Rim 10,17. Luther (kot ci-
tira v drugi zvezi tudi Giesemann) že leta 1518 zapiše: »Zahvaljujem se
Bogu, da v nemškem jeziku Boga tako slišim in čutim [finde – najdem]
kot ga doslej nisem našel, niti v latinskem, niti grškem ali hebrejskem
jeziku.« (54)
167
