Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 165
marko kerševan
janje njihove uporabe še ne more biti avtomatsko merodajno – kot bomo
videli kasneje na izbranem primeru).
Svoje delo Giesemann razčleni v devet poglavij:
V prvem poglavju oriše zgoraj nakazane izzive in okvire obravnave
»problema s Trubarjem«: problem razmerja med Trubarjevo teologijo
in njegovo jezikovno ter prevajalsko dejavnostjo; vprašanje Trubarjeve
izvirnosti; razmerje med Trubarjevimi nagibi in cilji, dejanskimi učinki
in dometom njegovega delovanja ter vlogo, ki mu je bila pripisovana kas-
neje z vidika oblikovanja in vzdrževanja njegovega sodobnega nacional-
nega mita in kulta. V drugem poglavju se posebej posveti Trubarju kot
utemeljitelju knjižnega jezika, vlogi in položaju ljudskega jezika v refor-
maciji, vprašanju vpliva Erazma Rotterdamskega in razmerju/primerja-
vi med Luthrom in Trubarjem. V tretjem poglavju prikazuje Trubarjevo
teološko okolje ter usmeri pozornost k izbrani središčni tematiki mono-
grafije, Trubarjevi teologiji. Prikaže oziroma nakaže Trubarjev odnos
do nauka o opravičenju, augsburške veroizpovedi, poudari vlogo in po-
men Melanchthona; ob vprašanju obhajila/evharistije začne razpravo o
Trubarjevem srečanju s švicarsko reformacijo; posebej poudari pomen
Trubarjevega prizadevanja za sprejetje luteranske Formule concordiae
(1577) za zavezujoče besedilo v njegovi cerkvi.
Konkretno raziskovanje razmerja med Trubarjevimi besedili in be-
sedili avtorjev iz njegovega teološkega okolja začne v četrtem poglavju s
primerjalno analizo vsebin ter strukture prvega Trubarjevega katekizma
(1550) z deli Luthra in Brenza. V petem in šestem poglavju (»Trubarjeva
orientacija v teološkem okolju«) pridejo na vrsto Trubarjev drugi kate-
kizem (1555) in povzetki spoznanj ob Trubarjevem soočenju s teološko
problematiko prvih katekizmov. Podobne razčlenitve je pod naslovom
»Veroizpoved reformatorskega teologa« deležna Trubarjeva Ena dolga
predguvor (1557). V tem najdaljšem, sedmem poglavju (206–75) – gre
pač za jedro Trubarjeve »veroizpovedi« – so v ospredju vprašanja poj-
movanja nauka o opravičenju in izvirnega greha, stvarjenja, Trubarjeve
kristologije, razmerja med vero in dobrimi deli, vprašanje zakramentov,
kristocentričnosti Luthrove teologije (v drugih poglavjih prikaže obrav-
navo desetih božjih zapovedi, razmerja med postavo in evangelijem, poj-
163
janje njihove uporabe še ne more biti avtomatsko merodajno – kot bomo
videli kasneje na izbranem primeru).
Svoje delo Giesemann razčleni v devet poglavij:
V prvem poglavju oriše zgoraj nakazane izzive in okvire obravnave
»problema s Trubarjem«: problem razmerja med Trubarjevo teologijo
in njegovo jezikovno ter prevajalsko dejavnostjo; vprašanje Trubarjeve
izvirnosti; razmerje med Trubarjevimi nagibi in cilji, dejanskimi učinki
in dometom njegovega delovanja ter vlogo, ki mu je bila pripisovana kas-
neje z vidika oblikovanja in vzdrževanja njegovega sodobnega nacional-
nega mita in kulta. V drugem poglavju se posebej posveti Trubarju kot
utemeljitelju knjižnega jezika, vlogi in položaju ljudskega jezika v refor-
maciji, vprašanju vpliva Erazma Rotterdamskega in razmerju/primerja-
vi med Luthrom in Trubarjem. V tretjem poglavju prikazuje Trubarjevo
teološko okolje ter usmeri pozornost k izbrani središčni tematiki mono-
grafije, Trubarjevi teologiji. Prikaže oziroma nakaže Trubarjev odnos
do nauka o opravičenju, augsburške veroizpovedi, poudari vlogo in po-
men Melanchthona; ob vprašanju obhajila/evharistije začne razpravo o
Trubarjevem srečanju s švicarsko reformacijo; posebej poudari pomen
Trubarjevega prizadevanja za sprejetje luteranske Formule concordiae
(1577) za zavezujoče besedilo v njegovi cerkvi.
Konkretno raziskovanje razmerja med Trubarjevimi besedili in be-
sedili avtorjev iz njegovega teološkega okolja začne v četrtem poglavju s
primerjalno analizo vsebin ter strukture prvega Trubarjevega katekizma
(1550) z deli Luthra in Brenza. V petem in šestem poglavju (»Trubarjeva
orientacija v teološkem okolju«) pridejo na vrsto Trubarjev drugi kate-
kizem (1555) in povzetki spoznanj ob Trubarjevem soočenju s teološko
problematiko prvih katekizmov. Podobne razčlenitve je pod naslovom
»Veroizpoved reformatorskega teologa« deležna Trubarjeva Ena dolga
predguvor (1557). V tem najdaljšem, sedmem poglavju (206–75) – gre
pač za jedro Trubarjeve »veroizpovedi« – so v ospredju vprašanja poj-
movanja nauka o opravičenju in izvirnega greha, stvarjenja, Trubarjeve
kristologije, razmerja med vero in dobrimi deli, vprašanje zakramentov,
kristocentričnosti Luthrove teologije (v drugih poglavjih prikaže obrav-
navo desetih božjih zapovedi, razmerja med postavo in evangelijem, poj-
163
