Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 168
razgledi, vpogledi
– kritičen je do poudarjanja in tolmačenja Trubarjeve originalnosti
v odnosu do vodilnih reformatorjev 16. stoletja, kot avtorja poseb-
ne »slovenske teologije«, ki naj bi celo posredovala med takratnimi
sprtimi teološkimi tokovi (tako rekoč na isti ravni z njimi);
– v tej zvezi je posebej kritičen do po njegovem preveč poudarjane-
ga, a nedokazanega ali celo nedokazljivega »švicarskega« vpliva na
Trubarjeve teološke nazore;
– kritično odkriva vplive značilnega katoliškega (ne)razumevanja re-
formatorskih pojmovanj pri nekaterih slovenskih raziskovalcih;
– kritičen je do sodobnega, neteološkega, filozofskega branja Trubarja
oziroma do projiciranja sodobnih problematik (človeka kot subjekta,
individualizma, humanizma, nacionalne samozavesti) v Trubarjevo
pojmovanje in delovanje;
– kritičen je do dosedanjih raziskovalcev, ne le slovenskih, ki/ko so iz-
rekali prehitre sodbe o smislu, virih in (ne)originalnosti Trubarjevih
besedil ter opredelitev, ne da bi raziskali Trubarjeve dejanske ali pri-
pisovane mu vire, ne da bi kritično preverjali in ovrednotili – glede
na merila in standarde Trubarjevega časa – Trubarjevo lastno skli-
cevanje na vire in vzornike.
Giesemann ostro zavrača, da bi bil Trubar izviren teolog, ki bi raz-
vijal neko svojo posredujočo teologijo nasproti takratnim usmeritvam
in njihovim nosilcem/glasnikom. Po Giesemannovi analizi in presoji se
Trubar zvesto drži Luthrovih teoloških naukov in opredelitev, ki jih je
črpal neposredno iz Luthrovih del ali del avtorjev, kot so Melanchthon,
Brenz, Dietrich. Trubarjeva izvirnost in uspešnost – prav vzornost – je
v tem, kako je Luthrovo usmeritev in bistvene konkretne opredelitve po
sredoval ter približal svojim »ljubim Slovencem«. Giesemann se na osno-
vi svoje analize pridružuje raziskovalcem, ki so ugotavljali, da Trubar
nikakor ni bil nekakšen površen prevajalec ali nesamostojen in nekri-
tičen kompilator, neroden in nerazgledan v teoloških zadevah. Trubar
je skrbno prevajal, skrbno izbiral iz različnih njemu razpoložljivih vi-
rov, združeval, pojasnjeval in dopolnjeval, ilustriral – vse s ciljem, da
bi ljudem svojega/slovenskega jezika naredil dostopno in »zastopno«
Božjo besedo in pravo vero. »Slovenskost« (in izvirnost) njegove teolo-
166
– kritičen je do poudarjanja in tolmačenja Trubarjeve originalnosti
v odnosu do vodilnih reformatorjev 16. stoletja, kot avtorja poseb-
ne »slovenske teologije«, ki naj bi celo posredovala med takratnimi
sprtimi teološkimi tokovi (tako rekoč na isti ravni z njimi);
– v tej zvezi je posebej kritičen do po njegovem preveč poudarjane-
ga, a nedokazanega ali celo nedokazljivega »švicarskega« vpliva na
Trubarjeve teološke nazore;
– kritično odkriva vplive značilnega katoliškega (ne)razumevanja re-
formatorskih pojmovanj pri nekaterih slovenskih raziskovalcih;
– kritičen je do sodobnega, neteološkega, filozofskega branja Trubarja
oziroma do projiciranja sodobnih problematik (človeka kot subjekta,
individualizma, humanizma, nacionalne samozavesti) v Trubarjevo
pojmovanje in delovanje;
– kritičen je do dosedanjih raziskovalcev, ne le slovenskih, ki/ko so iz-
rekali prehitre sodbe o smislu, virih in (ne)originalnosti Trubarjevih
besedil ter opredelitev, ne da bi raziskali Trubarjeve dejanske ali pri-
pisovane mu vire, ne da bi kritično preverjali in ovrednotili – glede
na merila in standarde Trubarjevega časa – Trubarjevo lastno skli-
cevanje na vire in vzornike.
Giesemann ostro zavrača, da bi bil Trubar izviren teolog, ki bi raz-
vijal neko svojo posredujočo teologijo nasproti takratnim usmeritvam
in njihovim nosilcem/glasnikom. Po Giesemannovi analizi in presoji se
Trubar zvesto drži Luthrovih teoloških naukov in opredelitev, ki jih je
črpal neposredno iz Luthrovih del ali del avtorjev, kot so Melanchthon,
Brenz, Dietrich. Trubarjeva izvirnost in uspešnost – prav vzornost – je
v tem, kako je Luthrovo usmeritev in bistvene konkretne opredelitve po
sredoval ter približal svojim »ljubim Slovencem«. Giesemann se na osno-
vi svoje analize pridružuje raziskovalcem, ki so ugotavljali, da Trubar
nikakor ni bil nekakšen površen prevajalec ali nesamostojen in nekri-
tičen kompilator, neroden in nerazgledan v teoloških zadevah. Trubar
je skrbno prevajal, skrbno izbiral iz različnih njemu razpoložljivih vi-
rov, združeval, pojasnjeval in dopolnjeval, ilustriral – vse s ciljem, da
bi ljudem svojega/slovenskega jezika naredil dostopno in »zastopno«
Božjo besedo in pravo vero. »Slovenskost« (in izvirnost) njegove teolo-
166
