Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 170
razgledi, vpogledi
Zato je »prekratko« Giesemannovo (in sicer pogosto) pragmatič-
no sklepanje: »Za Trubarja je oblikovanje jezika kot knjižnega jezika
(Verschriftlichung der Sprache) osnova, da bi bil razumljiv svojim roja-
kom.« (150) Trubarju (in Luthru) ni šlo predvsem za to, da bi bil on sam
razumljiv svojim ljudem, ampak da bi jim postala dostopna in zastop-
na/razumljiva Božja beseda Svetega pisma. S svojimi prvimi natiska-
nimi slovenskimi besedami (»Vsem Slovencom …«) Trubar nagovarja
skupnost vseh ljudi, ki ga v tem jeziku lahko slišijo/razumejo, da bi sko-
zi to besedo postali in ostali verniki; niso namenjene le že prej in vnap-
rej obstoječi skupnosti vernikov, ki bi brez poslušanja razumljive Božje
besede imeli vero in/kot »pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu«. V
svojem prvem nagovoru Slovencem Trubar za njihovo pravo spoznanje
Boga šele prosi.
Vera je po reformatorjih Božji dar, darilo (preko) Svetega duha, ki
osvobodi človeka, da lahko pritrdi Jezusu Kristusu, Božji Besedi, ki pa
je za nas navzoča (še)le po besedi (pričevanja) Svetega pisma. Dar vere
se ne zgodi mimo, ampak skozi besedo evangelija.
Če že govorimo o jeziku kot sredstvu, je to z(a) vero »posvečeno
sredstvo«. Za Luthrom tudi Trubar izraža ponos, da je njegov, naš jezik
postal posvečena posoda, ko se je vanj iz prvih svetih jezikov prelil evan-
gelij Jezusa Kristusa (ter tako tudi slovenski jezik spoznava/slavi Boga).
O tem pišem v Protestanti(sti)ki (2012), v poglavju »Božja beseda in/kot
ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja«. Tako Trubar svoj
Abecednik (1550) kot Bohorič svojo slovnico (1584) uvedeta z Omnis lin-
gua confitebitur Deo, »Vsak jezik bo spoznal/slavil Boga«. Poleg tega ne
Luthru ne Trubarju pri pisanju v ljudskem jeziku vendarle ni šlo zgolj
za pisanje, ki/da je dostopno »preprostim ljudem«: Cerkovna ordnin-
ga gotovo ni bilo besedilo za »preproste vernike«, ampak v prvi vrsti
za cerkvene in posvetne »oblasti«, za duhovnike in njihove predstojni-
ke, ki so vsi razumeli vsaj nemško, če že ne latinsko. Pa je bila napisana
v slovenščini … Analogno bi lahko rekli za teološko razpravo Ena dol-
ga predguvor.
Giesemann Trubarjevo prizadevanje in delo označuje kot »misijo-
narsko«; izhodišče, pobuda in okvir njegovega teološkega, organizacij-
168
Zato je »prekratko« Giesemannovo (in sicer pogosto) pragmatič-
no sklepanje: »Za Trubarja je oblikovanje jezika kot knjižnega jezika
(Verschriftlichung der Sprache) osnova, da bi bil razumljiv svojim roja-
kom.« (150) Trubarju (in Luthru) ni šlo predvsem za to, da bi bil on sam
razumljiv svojim ljudem, ampak da bi jim postala dostopna in zastop-
na/razumljiva Božja beseda Svetega pisma. S svojimi prvimi natiska-
nimi slovenskimi besedami (»Vsem Slovencom …«) Trubar nagovarja
skupnost vseh ljudi, ki ga v tem jeziku lahko slišijo/razumejo, da bi sko-
zi to besedo postali in ostali verniki; niso namenjene le že prej in vnap-
rej obstoječi skupnosti vernikov, ki bi brez poslušanja razumljive Božje
besede imeli vero in/kot »pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu«. V
svojem prvem nagovoru Slovencem Trubar za njihovo pravo spoznanje
Boga šele prosi.
Vera je po reformatorjih Božji dar, darilo (preko) Svetega duha, ki
osvobodi človeka, da lahko pritrdi Jezusu Kristusu, Božji Besedi, ki pa
je za nas navzoča (še)le po besedi (pričevanja) Svetega pisma. Dar vere
se ne zgodi mimo, ampak skozi besedo evangelija.
Če že govorimo o jeziku kot sredstvu, je to z(a) vero »posvečeno
sredstvo«. Za Luthrom tudi Trubar izraža ponos, da je njegov, naš jezik
postal posvečena posoda, ko se je vanj iz prvih svetih jezikov prelil evan-
gelij Jezusa Kristusa (ter tako tudi slovenski jezik spoznava/slavi Boga).
O tem pišem v Protestanti(sti)ki (2012), v poglavju »Božja beseda in/kot
ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja«. Tako Trubar svoj
Abecednik (1550) kot Bohorič svojo slovnico (1584) uvedeta z Omnis lin-
gua confitebitur Deo, »Vsak jezik bo spoznal/slavil Boga«. Poleg tega ne
Luthru ne Trubarju pri pisanju v ljudskem jeziku vendarle ni šlo zgolj
za pisanje, ki/da je dostopno »preprostim ljudem«: Cerkovna ordnin-
ga gotovo ni bilo besedilo za »preproste vernike«, ampak v prvi vrsti
za cerkvene in posvetne »oblasti«, za duhovnike in njihove predstojni-
ke, ki so vsi razumeli vsaj nemško, če že ne latinsko. Pa je bila napisana
v slovenščini … Analogno bi lahko rekli za teološko razpravo Ena dol-
ga predguvor.
Giesemann Trubarjevo prizadevanje in delo označuje kot »misijo-
narsko«; izhodišče, pobuda in okvir njegovega teološkega, organizacij-
168
