Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 69
peter kuzmič
Edinstveni dogodek Kristusa v križu in vstajenju označuje začetek
nove dobe in začetek konca stare dobe. Neposlušnost prvega Adama
je človeštvo podvrgla smrtni obsodbi. Poslušnost drugega Adama vse
do smrti na križu je smrt premagala. Zaradi svoje poslušnosti je postal
Glava novega človeštva, ki ga je zbral v svoji Cerkvi.
Zgodnja Cerkev je svojo vero v Kralja Jezusa izražala (in mu ob-
ljubljala zvestobo) s tisto kratko, toda mogočno izpovedjo: »Jezus je
Gospod.« V zavedanju in priznavanju Jezusove oblasti zgodnja kristo-
loška himna združuje Kristusov predobstoj, učlovečenje, smrt na križu,
vstajenje in dovršitev kot kratko zgodovino Božjega odrešitvenega delo-
vanja in njegovega kraljevanja:
Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo
služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in
je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti
na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad
vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno b itij v
nebesih, na zemlji in pod zemljo […]. (Flp 2,6–10)
Kralj je torej istočasno trpeči Služabnik (primerjaj s štirimi Izaijevimi
»spevi o Jahvejevem služabniku«), ki kot Duhovnik in najvišja žrtev da-
ruje svoje življenje in premaga smrt ter tako postane »prvenec« in zago-
tovilo prihodnjega življenja. Postane Gospod. Kot vstali Gospod v kon-
tekstu velikega naročila (Mt 28,19–20) izjavlja: »Dana mi je vsa oblast
v nebesih in na zemlji.« (Mt 28,18) Njegov vnebohod konča kratko ob-
dobje prikazovanj po vstajenju in ga postavi na kraljevski položaj »na
Božji desnici« (Kol 3,1).
Čeprav je v primerjavi s sinoptičnimi Evangeliji tema Božjega kral
jestva v oznanjevanju apostolov manj pogosta, pa vendarle ni popolno-
ma odsotna (glej npr.: Apd 17,7; 19,8; 20,25; 28,23; Rim 14,17; Kor 4,20
itn.). Izraz basileia se v Apostolskih delih pojavi osemkrat in v pavlin-
skih spisih štirinajstkrat, kontekst pa razkriva, da je koncept kraljestva
za Pavlovo oznanjevanje ključnega pomena in bistveno sinonimen z
Jezusovo rabo tega pojma. Razvidno pa je tudi, da je Pavel izvirno me-
67
Edinstveni dogodek Kristusa v križu in vstajenju označuje začetek
nove dobe in začetek konca stare dobe. Neposlušnost prvega Adama
je človeštvo podvrgla smrtni obsodbi. Poslušnost drugega Adama vse
do smrti na križu je smrt premagala. Zaradi svoje poslušnosti je postal
Glava novega človeštva, ki ga je zbral v svoji Cerkvi.
Zgodnja Cerkev je svojo vero v Kralja Jezusa izražala (in mu ob-
ljubljala zvestobo) s tisto kratko, toda mogočno izpovedjo: »Jezus je
Gospod.« V zavedanju in priznavanju Jezusove oblasti zgodnja kristo-
loška himna združuje Kristusov predobstoj, učlovečenje, smrt na križu,
vstajenje in dovršitev kot kratko zgodovino Božjega odrešitvenega delo-
vanja in njegovega kraljevanja:
Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo
služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in
je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti
na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad
vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno b itij v
nebesih, na zemlji in pod zemljo […]. (Flp 2,6–10)
Kralj je torej istočasno trpeči Služabnik (primerjaj s štirimi Izaijevimi
»spevi o Jahvejevem služabniku«), ki kot Duhovnik in najvišja žrtev da-
ruje svoje življenje in premaga smrt ter tako postane »prvenec« in zago-
tovilo prihodnjega življenja. Postane Gospod. Kot vstali Gospod v kon-
tekstu velikega naročila (Mt 28,19–20) izjavlja: »Dana mi je vsa oblast
v nebesih in na zemlji.« (Mt 28,18) Njegov vnebohod konča kratko ob-
dobje prikazovanj po vstajenju in ga postavi na kraljevski položaj »na
Božji desnici« (Kol 3,1).
Čeprav je v primerjavi s sinoptičnimi Evangeliji tema Božjega kral
jestva v oznanjevanju apostolov manj pogosta, pa vendarle ni popolno-
ma odsotna (glej npr.: Apd 17,7; 19,8; 20,25; 28,23; Rim 14,17; Kor 4,20
itn.). Izraz basileia se v Apostolskih delih pojavi osemkrat in v pavlin-
skih spisih štirinajstkrat, kontekst pa razkriva, da je koncept kraljestva
za Pavlovo oznanjevanje ključnega pomena in bistveno sinonimen z
Jezusovo rabo tega pojma. Razvidno pa je tudi, da je Pavel izvirno me-
67
