Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 70
razprave, študije
sijansko izrazoslovje, ki ga je uporabljal Jezus in ki je bilo domače Judom,
prevedel in izrazil z »dinamično ekvivalenco«, ki je bila razumljiva nje-
govemu novemu občinstvu v razširjenem področju poslanstva. Videli
smo, kako je Janez bolj ali manj nadomestil izraz »Božje kraljestvo« z ob-
liko »večno življenje«, pri čemer je ohranil kontinuiteto pomena. Pavel
pa najboljši izraz najde v nazivu široke rabe v številnih konvergentnih
kontekstih: v grški Septuaginti, ki YHVH prevaja z Gospod, v politič-
nem življenju rimskega cesarstva, ki ga je zaznamovala cesarjeva pre-
tenzija, da velja za edinega Gospoda, v poganskem templju in na trgu s
sužnji. Krstna izpoved »Jezus (Kristus) je Gospod«15 postane ekvivalent
potrjevanju Kristusovega kraljevanja in točka vstopa v Božje kraljestvo.
Karl Ludwig Schmidt takole povzema ta vidik oznanila zgodnje
Cerkve:
Vidimo lahko, zakaj Cerkev nove zaveze v apostolski in poapostolski
dobi ni preveč eksplicitno omenjala basileía toû theoû: vselej jo je namreč
poudarjala implicitno – vsakič, ko je govorila o kurios Iesous Kristos. Ni
torej res, da bi kraljestvo, kot ga je oznanjal Jezus iz Nazareta, zamenjala s
Cerkvijo (ekklesia). Nasprotno: vera v Božje kraljestvo se ohranja v poveli-
konočnem izkustvu Cerkve. (Schmidt 1964–76, 1:589)
Apostol Pavel osvetli celoten spekter različnih vidikov Kristusove ob-
lasti in jih naveže na Cerkev, ko moli za Efežane, da bi jim
[…] Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa […] dal Duha modrosti in ra-
zodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno
upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svet
ih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po
dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil
od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladar-
stvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se
ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil
pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo
telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Ef 1,17–23)
15 Glej Rim 10,9; 1 Kor 12,3; 2 Kor 4,5; Flp 2,11; Apd 16,31 itn.
68
sijansko izrazoslovje, ki ga je uporabljal Jezus in ki je bilo domače Judom,
prevedel in izrazil z »dinamično ekvivalenco«, ki je bila razumljiva nje-
govemu novemu občinstvu v razširjenem področju poslanstva. Videli
smo, kako je Janez bolj ali manj nadomestil izraz »Božje kraljestvo« z ob-
liko »večno življenje«, pri čemer je ohranil kontinuiteto pomena. Pavel
pa najboljši izraz najde v nazivu široke rabe v številnih konvergentnih
kontekstih: v grški Septuaginti, ki YHVH prevaja z Gospod, v politič-
nem življenju rimskega cesarstva, ki ga je zaznamovala cesarjeva pre-
tenzija, da velja za edinega Gospoda, v poganskem templju in na trgu s
sužnji. Krstna izpoved »Jezus (Kristus) je Gospod«15 postane ekvivalent
potrjevanju Kristusovega kraljevanja in točka vstopa v Božje kraljestvo.
Karl Ludwig Schmidt takole povzema ta vidik oznanila zgodnje
Cerkve:
Vidimo lahko, zakaj Cerkev nove zaveze v apostolski in poapostolski
dobi ni preveč eksplicitno omenjala basileía toû theoû: vselej jo je namreč
poudarjala implicitno – vsakič, ko je govorila o kurios Iesous Kristos. Ni
torej res, da bi kraljestvo, kot ga je oznanjal Jezus iz Nazareta, zamenjala s
Cerkvijo (ekklesia). Nasprotno: vera v Božje kraljestvo se ohranja v poveli-
konočnem izkustvu Cerkve. (Schmidt 1964–76, 1:589)
Apostol Pavel osvetli celoten spekter različnih vidikov Kristusove ob-
lasti in jih naveže na Cerkev, ko moli za Efežane, da bi jim
[…] Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa […] dal Duha modrosti in ra-
zodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno
upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svet
ih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po
dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil
od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladar-
stvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se
ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil
pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo
telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Ef 1,17–23)
15 Glej Rim 10,9; 1 Kor 12,3; 2 Kor 4,5; Flp 2,11; Apd 16,31 itn.
68
