Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 117
peter kuzmič
ob pomoči neverjetne eksegetske telovadbe in s podrejanjem svetopi-
semskih spisov tuji interpretativni shemi, enostavno preženejo velik del
Jezusovega etičnega nauka v eshatološko prihodnost Božjega kraljestva.
Naj nam Gospod Jezus odpusti, da tako nezvesto gospodujemo nad nje-
govo besedo, sprevračamo svete namere, ki jih ima za svoje sledilce, in
se neposlušno izmikamo najpomembnejšemu, najzahtevnejšemu in na-
jizzivalnejšemu delu njegovega nauka.
Klic k spokorjenju
Ko Jezusove namere vzamemo zares in vidne izraze krščanske vere
preverimo v luči svetopisemskega razodetja, se lahko znajdemo celo v
skušnjavi, da bi obupali nad izkustveno cerkvijo. Spoznamo namreč, da
»celo v Cerkvi znova rojenih [regenerate] Božje kraljevanje ni popolno-
ma vidno« (Henry 1980, 27). Na tej točki ponižno pripoznamo, da čeprav
Cerkev moramo opredeliti v smislu njenega razmerja do Božjega kra-
ljestva, kot je »že« v Jezusovem življenju in nauku, pa kraljestvo vendar-
le »še ni« njena sedanja domačija. Cerkev še ni in patria, marveč je še
vedno na via; je »že«, toda še vedno je na poti, »ni še« prispela do svoje
končne usode in dovršitve. Pri tem ko opozori na to razlikovanje, nas
Skydsgaard posvari:
Je ecclesia viatorum, vselej izpostavljena Antikristovim skušnjavam k
odpadu in osamosvojitvi. V trenutku, ko to pozabi in se vzpostavi kot naj-
višja oblast na svetu, preneha biti Cerkev Jezusa Kristusa in postane od-
padnica. (Skydsgaard 1951, 92–93)
Evangelijci navadno samodejno predpostavljamo, da takšne trdi-
tve zadevajo Rimskokatoliško Cerkev in nekatere bolj ali manj teolo-
ško liberalne protestantske cerkvene skupnosti. Res je bila ena naju-
sodnejših napak srednjeveške katoliške Cerkve ta, da se je (ob pomoči
Avguština) enačila z Božjim kraljestvom. Kristusovo kraljevanje je bilo
tako sprevrženo v kraljevanje cerkve, kristokracija je postala ekleziokra-
cija. Če se najblažje izrazimo, je bila distinkcija med obema vsaj zabri-
sana. Nekatera sodobna ekumenska prizadevanja ponavljajo to napako,
ko svoje programe enačijo z Božjim kraljestvom.
115
ob pomoči neverjetne eksegetske telovadbe in s podrejanjem svetopi-
semskih spisov tuji interpretativni shemi, enostavno preženejo velik del
Jezusovega etičnega nauka v eshatološko prihodnost Božjega kraljestva.
Naj nam Gospod Jezus odpusti, da tako nezvesto gospodujemo nad nje-
govo besedo, sprevračamo svete namere, ki jih ima za svoje sledilce, in
se neposlušno izmikamo najpomembnejšemu, najzahtevnejšemu in na-
jizzivalnejšemu delu njegovega nauka.
Klic k spokorjenju
Ko Jezusove namere vzamemo zares in vidne izraze krščanske vere
preverimo v luči svetopisemskega razodetja, se lahko znajdemo celo v
skušnjavi, da bi obupali nad izkustveno cerkvijo. Spoznamo namreč, da
»celo v Cerkvi znova rojenih [regenerate] Božje kraljevanje ni popolno-
ma vidno« (Henry 1980, 27). Na tej točki ponižno pripoznamo, da čeprav
Cerkev moramo opredeliti v smislu njenega razmerja do Božjega kra-
ljestva, kot je »že« v Jezusovem življenju in nauku, pa kraljestvo vendar-
le »še ni« njena sedanja domačija. Cerkev še ni in patria, marveč je še
vedno na via; je »že«, toda še vedno je na poti, »ni še« prispela do svoje
končne usode in dovršitve. Pri tem ko opozori na to razlikovanje, nas
Skydsgaard posvari:
Je ecclesia viatorum, vselej izpostavljena Antikristovim skušnjavam k
odpadu in osamosvojitvi. V trenutku, ko to pozabi in se vzpostavi kot naj-
višja oblast na svetu, preneha biti Cerkev Jezusa Kristusa in postane od-
padnica. (Skydsgaard 1951, 92–93)
Evangelijci navadno samodejno predpostavljamo, da takšne trdi-
tve zadevajo Rimskokatoliško Cerkev in nekatere bolj ali manj teolo-
ško liberalne protestantske cerkvene skupnosti. Res je bila ena naju-
sodnejših napak srednjeveške katoliške Cerkve ta, da se je (ob pomoči
Avguština) enačila z Božjim kraljestvom. Kristusovo kraljevanje je bilo
tako sprevrženo v kraljevanje cerkve, kristokracija je postala ekleziokra-
cija. Če se najblažje izrazimo, je bila distinkcija med obema vsaj zabri-
sana. Nekatera sodobna ekumenska prizadevanja ponavljajo to napako,
ko svoje programe enačijo z Božjim kraljestvom.
115
