Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 123
peter kuzmič
in pionirskih situacijah), in pripoznati pomembnost celotne palete da-
rov Duha za pravo razumevanje in zdravo delovanje Cerkve.
Evangelijci moramo šele zares dojeti, da »pridiganje besede« samo po
sebi še ne zadošča. Mnoge evangelijske cerkve so znane po odličnih bib-
ličnih pridigah, in vendar so impotentne pri oznanjevanju. Lastna izkuš-
nja z binkoštnim gibanjem, kjer je pridiganje žal pogosto tako po vsebini
kot tudi po formi zelo šibko, pa me je prepričala, da je prisotnost Duha
»veliko bolj prepričevalna in navdihujoča kakor ducate pridig, ki jih po-
dajo zavrti pridigarji«, kot se je izrazil Wolfhart Pannenberg (1969, 90).
Eden bolj znanih začetnikov binkoštnega gibanja Donald Gee, znan po
svoji zmožnosti ohranjati ravnovesje in to tudi verbalno izražati, je afo-
ristično nakazal pot: »Beseda sama izsušuje, Duh sam napihuje, Beseda
z Duhom daje rast/zrelost.« (Gee v Nicholls in Ro 1993, 143)
»Brez pnevme ni some.« (Padilla 1976, 7) Po drugi strani pa ponižno
pripoznajmo tudi to, da Sveti Duh ni naša last in da ga Cerkev ne more
ne kontrolirati ne omejevati. Nikoli se ni imenoval »Cerkveni Duh« in
nobeno cerkveno telo se nima pravice širokoustiti, češ da »ima Duha«,
tudi binkoštno in karizmatično ne. On ni nikogaršnja last! Priznajmo,
da celotna Cerkev potrebuje novo izlitje Svetega Duha, da bo prenovlje-
na v tistem, kar po svoji naravi je, in opolnomočena [empowered] v svo-
jem poslanstvu za žetev poslednjih časov, tako doma kot v inozemstvu.
Ponižno pripoznajmo, da je Cerkev Jezusa Kristusa že glede samega svo-
jega življenja odvisna od Svetega Duha in da je on glavni in mogočni iz-
vrševalec krščanskega poslanstva.
Povzemimo pričujočo razpravo z relevantnim svarilom Davida
Watsona:
Ni nikakršnega zagotovila za podelitev Duha – ne pri krstu, ne pri
konfirmaciji, ne pri ordinaciji. […] Duh se ne pusti vezati na cerkev ali
kakršnokoli službo v cerkvi. […] Cerkev, ki skuša Duha vkleniti v svoje in-
stitucionalne kalupe, tradicionalne vzorce ali na svoje doktrinarne izjave,
se bo hitro znašla v stanju nemoči in hiranja. Resnično duhovno življenje
in svoboda sta dana le, če se cerkev Duhu podreja, če Duha posluša in mu
je poslušna. Pri vsakem koraku se moramo naučiti slišati, kaj govori Duh
121
in pionirskih situacijah), in pripoznati pomembnost celotne palete da-
rov Duha za pravo razumevanje in zdravo delovanje Cerkve.
Evangelijci moramo šele zares dojeti, da »pridiganje besede« samo po
sebi še ne zadošča. Mnoge evangelijske cerkve so znane po odličnih bib-
ličnih pridigah, in vendar so impotentne pri oznanjevanju. Lastna izkuš-
nja z binkoštnim gibanjem, kjer je pridiganje žal pogosto tako po vsebini
kot tudi po formi zelo šibko, pa me je prepričala, da je prisotnost Duha
»veliko bolj prepričevalna in navdihujoča kakor ducate pridig, ki jih po-
dajo zavrti pridigarji«, kot se je izrazil Wolfhart Pannenberg (1969, 90).
Eden bolj znanih začetnikov binkoštnega gibanja Donald Gee, znan po
svoji zmožnosti ohranjati ravnovesje in to tudi verbalno izražati, je afo-
ristično nakazal pot: »Beseda sama izsušuje, Duh sam napihuje, Beseda
z Duhom daje rast/zrelost.« (Gee v Nicholls in Ro 1993, 143)
»Brez pnevme ni some.« (Padilla 1976, 7) Po drugi strani pa ponižno
pripoznajmo tudi to, da Sveti Duh ni naša last in da ga Cerkev ne more
ne kontrolirati ne omejevati. Nikoli se ni imenoval »Cerkveni Duh« in
nobeno cerkveno telo se nima pravice širokoustiti, češ da »ima Duha«,
tudi binkoštno in karizmatično ne. On ni nikogaršnja last! Priznajmo,
da celotna Cerkev potrebuje novo izlitje Svetega Duha, da bo prenovlje-
na v tistem, kar po svoji naravi je, in opolnomočena [empowered] v svo-
jem poslanstvu za žetev poslednjih časov, tako doma kot v inozemstvu.
Ponižno pripoznajmo, da je Cerkev Jezusa Kristusa že glede samega svo-
jega življenja odvisna od Svetega Duha in da je on glavni in mogočni iz-
vrševalec krščanskega poslanstva.
Povzemimo pričujočo razpravo z relevantnim svarilom Davida
Watsona:
Ni nikakršnega zagotovila za podelitev Duha – ne pri krstu, ne pri
konfirmaciji, ne pri ordinaciji. […] Duh se ne pusti vezati na cerkev ali
kakršnokoli službo v cerkvi. […] Cerkev, ki skuša Duha vkleniti v svoje in-
stitucionalne kalupe, tradicionalne vzorce ali na svoje doktrinarne izjave,
se bo hitro znašla v stanju nemoči in hiranja. Resnično duhovno življenje
in svoboda sta dana le, če se cerkev Duhu podreja, če Duha posluša in mu
je poslušna. Pri vsakem koraku se moramo naučiti slišati, kaj govori Duh
121
