Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 118
razprave, študije
Toda ali smo evangelijci na tem področju nedolžni? Ali smo ob vsej
naši bogati reformacijski dediščini in svetopisemski pravovernosti, ob
vseh današnjih uspehih pri misijonu, oznanjevanju in rasti cerkva, do-
volj ponižni, da vemo, kaj moramo reči našemu Gospodarju, namreč:
»Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti«
(Lk 17,10)? Smo? Ali se zavedamo, da naše razlikovanje med vidno in ne-
vidno Cerkvijo ni ravno biblično ter da se k njemu marsikdaj zatekamo
le kot h kritju za naše grehe in našo nepokornost Gospodu Cerkve? Ali
dejstva potrjujejo, da res verjamemo v ecclesia semper reformanda, ali
pa smo, nasprotno, tako zelo okosteneli na ravni strukturiranosti, tako
togi v načinih, kako »služimo Gospodu«, tako dogmatični pri določenih
doktrinarnih formulacijah, da celo sam Gospod Jezus ne more vzbudi-
ti našega odziva in reforme, ki si jo želi? Je naše razumevanje Cerkve in
njenega poslanstva tako zelo statično, da preprečuje celo dinamični ob-
lasti Božjega kraljestva, da bi vnovič vdrla v Cerkev z Duhom prenove
in oživitve? Mar niso naše evangelijske cerkve skupaj z vsemi drugimi –
in kakor že Cerkev v Laodikeji – v skušnjavi, da se ponašajo, kako pre-
možne so? Da se hvalimo, kako smo obogateli in ne potrebujemo niče-
sar, medtem ko v resnici takšna izjava ravno potrjuje žalostno dejstvo,
da smo »siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17), počutimo pa
se samozadovoljno in samozadostno zgolj zato, ker smo izgubili stik z
Gospodom in občutek za njegovo kraljevsko prisotnost? Cerkev (ali mi-
sijon ali kaka druga krščanska organizacija), ki se hvali s svojimi dosež-
ki, namesto da bi se spreobračala od svojih napak in jokala zaradi gre-
hov sveta, ki ne pozna Boga, kaže znake odvrnitve (od Jezusa), zaradi
katere jo bo kralj Jezus – kolikor se ne spreobrne – zavrgel. V razmislek
nam je lahko Pascalov prikaz Cerkve: »Bell état de l‘Église quand elle
n‘est plus soutenu que le Dieu.« (Cerkev je v dobrem stanju, ko jo vzdr-
žuje le še Bog.) (Pascal v Visser‘t Hooft 1948, 70)
Če ne bo prva javna zapoved kralja Jezusa – »Spreobrnite se« – spet
zadonela jasno, nedvoumno, neapologetsko kot del evangelija o Božjem
kraljestvu in če ne bomo ponižno sprejeli vloge služabnikov v pokorščini
kralju Jezusu, potem so mnoge naše evangelijske cerkve v nevarnosti, da
končajo na poti, ki vodi proč od kraljestva.
116
Toda ali smo evangelijci na tem področju nedolžni? Ali smo ob vsej
naši bogati reformacijski dediščini in svetopisemski pravovernosti, ob
vseh današnjih uspehih pri misijonu, oznanjevanju in rasti cerkva, do-
volj ponižni, da vemo, kaj moramo reči našemu Gospodarju, namreč:
»Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti«
(Lk 17,10)? Smo? Ali se zavedamo, da naše razlikovanje med vidno in ne-
vidno Cerkvijo ni ravno biblično ter da se k njemu marsikdaj zatekamo
le kot h kritju za naše grehe in našo nepokornost Gospodu Cerkve? Ali
dejstva potrjujejo, da res verjamemo v ecclesia semper reformanda, ali
pa smo, nasprotno, tako zelo okosteneli na ravni strukturiranosti, tako
togi v načinih, kako »služimo Gospodu«, tako dogmatični pri določenih
doktrinarnih formulacijah, da celo sam Gospod Jezus ne more vzbudi-
ti našega odziva in reforme, ki si jo želi? Je naše razumevanje Cerkve in
njenega poslanstva tako zelo statično, da preprečuje celo dinamični ob-
lasti Božjega kraljestva, da bi vnovič vdrla v Cerkev z Duhom prenove
in oživitve? Mar niso naše evangelijske cerkve skupaj z vsemi drugimi –
in kakor že Cerkev v Laodikeji – v skušnjavi, da se ponašajo, kako pre-
možne so? Da se hvalimo, kako smo obogateli in ne potrebujemo niče-
sar, medtem ko v resnici takšna izjava ravno potrjuje žalostno dejstvo,
da smo »siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17), počutimo pa
se samozadovoljno in samozadostno zgolj zato, ker smo izgubili stik z
Gospodom in občutek za njegovo kraljevsko prisotnost? Cerkev (ali mi-
sijon ali kaka druga krščanska organizacija), ki se hvali s svojimi dosež-
ki, namesto da bi se spreobračala od svojih napak in jokala zaradi gre-
hov sveta, ki ne pozna Boga, kaže znake odvrnitve (od Jezusa), zaradi
katere jo bo kralj Jezus – kolikor se ne spreobrne – zavrgel. V razmislek
nam je lahko Pascalov prikaz Cerkve: »Bell état de l‘Église quand elle
n‘est plus soutenu que le Dieu.« (Cerkev je v dobrem stanju, ko jo vzdr-
žuje le še Bog.) (Pascal v Visser‘t Hooft 1948, 70)
Če ne bo prva javna zapoved kralja Jezusa – »Spreobrnite se« – spet
zadonela jasno, nedvoumno, neapologetsko kot del evangelija o Božjem
kraljestvu in če ne bomo ponižno sprejeli vloge služabnikov v pokorščini
kralju Jezusu, potem so mnoge naše evangelijske cerkve v nevarnosti, da
končajo na poti, ki vodi proč od kraljestva.
116
