Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 121
peter kuzmič
skripcija: »Duhovni darovi laikov so atrofirali, medtem ko so odgovor-
nosti klerikov in administratorjev hipertrofirali.« (Lovelace 1979, 171)
Takšne kongregacije so osiromašene na ravni dveh izmed temeljnih
komponent svetopisemske Cerkve, namreč duhovništva vseh verujočih
in krščanske skupnosti v pravem pomenu besede. S tem so onesposoblje-
ne tako pri svojem poslanstvu kot tudi glede na to, kar Cerkev po svoji
naravi je. Njihova srečanja so pravzaprav pastorjeva privatna predstava
za zaprto publiko. Namesto da bi z vzajemno skrbjo za dobrobit sleher-
nega posameznika in vseh skupaj rasli v skupnost Duha, pogosto »de-
generirajo v skupino nepovezanih posameznikov, ki se cerkvenih sre-
čanj udeležujejo iz osebnih razlogov« (Viser‘t Hooft 1948, 76). Krščansko
cerkev, ki Jezusovo kraljstvo jemlje zares, pa bo, nasprotno, Duh veno-
mer izpolnjeval, prenavljal in vodil. Brez njega namreč zlahka postane
»plen svetnih družbenih silnic […], ki jih usmerjajo nezadržne sociolo-
ške zakonitosti namesto kreativne moči Svetega Duha« (Viser‘t Hooft
1948, 76).
Lesslie Newbigin je zagovarjal trikotno razumevanje Cerkve, ki mora
poleg poudarka na pravem nauku, tj. pričevanju apostolov (protestant-
ski poudarek) in pravem redu, tj. apostolskem nasledstvu (katoliški po-
udarek), zajeti tudi binkoštni poudarek na vlogi oživljajočega Božjega
Duha. Svojo kritiko deformiranosti in nezadostnosti prvih dveh stali-
šč je ilustriral s primerjavo svetopisemskih kriterijev in praks s tradici-
onalnimi cerkvenimi.
Apostol je Apolovim spreobrnjencem zastavil enostavno vprašanje:
»Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« In prejel je nedvoumen
odgovor. Njegovi sodobni nasledniki so bolj nagnjeni, da vprašajo bodisi
»Ali ste verovali točno to, kar mi učimo?« ali »So bile roke, ki so jih na vas
polagali, naše roke?« in da – kolikor prejmejo zadovoljiv odgovor – spreo-
brnjencem zagotavljajo, da so prejeli Svetega Duha, čeprav se ti tega ne za-
vedajo. Njihova in Pavlova drža se razlikujeta kot noč in dan. (Newbigin
1953, 104)
Vznik binkoštnega gibanja na Zahodu ter njegova bliskovita širitev
in neverjetna rast v deželah tretjega sveta tudi nedvoumno potrjujejo
119
skripcija: »Duhovni darovi laikov so atrofirali, medtem ko so odgovor-
nosti klerikov in administratorjev hipertrofirali.« (Lovelace 1979, 171)
Takšne kongregacije so osiromašene na ravni dveh izmed temeljnih
komponent svetopisemske Cerkve, namreč duhovništva vseh verujočih
in krščanske skupnosti v pravem pomenu besede. S tem so onesposoblje-
ne tako pri svojem poslanstvu kot tudi glede na to, kar Cerkev po svoji
naravi je. Njihova srečanja so pravzaprav pastorjeva privatna predstava
za zaprto publiko. Namesto da bi z vzajemno skrbjo za dobrobit sleher-
nega posameznika in vseh skupaj rasli v skupnost Duha, pogosto »de-
generirajo v skupino nepovezanih posameznikov, ki se cerkvenih sre-
čanj udeležujejo iz osebnih razlogov« (Viser‘t Hooft 1948, 76). Krščansko
cerkev, ki Jezusovo kraljstvo jemlje zares, pa bo, nasprotno, Duh veno-
mer izpolnjeval, prenavljal in vodil. Brez njega namreč zlahka postane
»plen svetnih družbenih silnic […], ki jih usmerjajo nezadržne sociolo-
ške zakonitosti namesto kreativne moči Svetega Duha« (Viser‘t Hooft
1948, 76).
Lesslie Newbigin je zagovarjal trikotno razumevanje Cerkve, ki mora
poleg poudarka na pravem nauku, tj. pričevanju apostolov (protestant-
ski poudarek) in pravem redu, tj. apostolskem nasledstvu (katoliški po-
udarek), zajeti tudi binkoštni poudarek na vlogi oživljajočega Božjega
Duha. Svojo kritiko deformiranosti in nezadostnosti prvih dveh stali-
šč je ilustriral s primerjavo svetopisemskih kriterijev in praks s tradici-
onalnimi cerkvenimi.
Apostol je Apolovim spreobrnjencem zastavil enostavno vprašanje:
»Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« In prejel je nedvoumen
odgovor. Njegovi sodobni nasledniki so bolj nagnjeni, da vprašajo bodisi
»Ali ste verovali točno to, kar mi učimo?« ali »So bile roke, ki so jih na vas
polagali, naše roke?« in da – kolikor prejmejo zadovoljiv odgovor – spreo-
brnjencem zagotavljajo, da so prejeli Svetega Duha, čeprav se ti tega ne za-
vedajo. Njihova in Pavlova drža se razlikujeta kot noč in dan. (Newbigin
1953, 104)
Vznik binkoštnega gibanja na Zahodu ter njegova bliskovita širitev
in neverjetna rast v deželah tretjega sveta tudi nedvoumno potrjujejo
119
