Page 122 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 122
razprave, študije
dejstvo, da Sveti Duh ni izmenljiv z meščanskim duhom, za katerega
ga je, kot kaže, velik del zahodnega krščanskega establišmenta pri svoji
monopolistični pretenziji po Božjem kraljestvu zamenjal. Duh (kakor
veter) veje, koder hoče (Jn 3,8). Poraženci vseh družb, revni in zatira-
ni, proletarci ter prezirani in neizobraženi kmetje so danes prejemniki
odrešilne milosti v Kristusu in soudeleženci v mogočnih manifestaci-
jah delovanja Svetega Duha. To pa resnično je znamenje kraljestva, saj je
Duh tudi našega Gospoda mazilil, »da prinesem blagovest ubogim [...],
da pustim zatirane na prostost […]« (Lk 4,18). Če naj se naše poslanstvo
zgleduje po Jezusovem, kot smo evangelijci (še zlasti po Lausanni)3 up-
ravičeno poudarjali, moramo biti dosledni in se soočiti z izzivom nad-
naravnih vidikov Jezusovega poslanstva in poslanstva apostolov ter vlo-
ge »znamenj in čudežev« v poslanstvu Cerkve. Spiritualizirati odlomke,
kakršna je Jezusova inavguracijska izjava (Lk 4,18–19), ki smo se je zgo-
raj dotaknili, kot da bi Jezus npr. z »da oznanim […] slepim vid« govo-
ril »o ozdravljanju slepote v smislu slepote srca, vklenjenega v greh«, ni
nič drugega kot ignorirati neposreden pomen besedila. Lahko bi na-
vedli nešteto primerov hermenevtičnih zlorab in neverjetno napačnih
eksegetskih konstruktov, ki vsi očitno izkrivljajo svetopisemsko besedi-
lo, z namenom, da zaobide jasen izziv celovitega evangelija in upraviči
nemoč večjega dela sodobne cerkve. Žalostno dejstvo je, da so številni
evangelijci, ki sicer prisegajo na svojo zvestobo načelom avtoritativno-
sti in nezmotljivosti Svetega pisma, pogosto bili (in še vedno so) odgo-
vorni za najgrobejše tozadevne zlorabe.
Varovati pa se moramo tudi slehernega senzacionalizma, površnega
karizmatičnega triumfalizma in sebičnega hlepenja po čudežih. Kritični
moramo biti v vseh primerih, ko se čudeže išče brez poslušnega pripoz-
nanja Kristusovega vrhovnega kraljstva. Tudi ne smemo zaupati tistim,
ki o darovih govorijo več kot o darovalcu. Vendar pa se obenem moramo
soočiti s celoto svetopisemskega nauka o poslanstvu Cerkve, vključno z
vlogo nadnaravnega pri oznanjevanju evangelija (še posebej v obmejnih
3 Mišljeno je lausannsko gibanje (za oznanjevanje svetu), tako imenovano po kraju
svojega prvega kongresa, ki je zasedal julija 1974 v švicarski Lausanni. (Op. prev.)
120
dejstvo, da Sveti Duh ni izmenljiv z meščanskim duhom, za katerega
ga je, kot kaže, velik del zahodnega krščanskega establišmenta pri svoji
monopolistični pretenziji po Božjem kraljestvu zamenjal. Duh (kakor
veter) veje, koder hoče (Jn 3,8). Poraženci vseh družb, revni in zatira-
ni, proletarci ter prezirani in neizobraženi kmetje so danes prejemniki
odrešilne milosti v Kristusu in soudeleženci v mogočnih manifestaci-
jah delovanja Svetega Duha. To pa resnično je znamenje kraljestva, saj je
Duh tudi našega Gospoda mazilil, »da prinesem blagovest ubogim [...],
da pustim zatirane na prostost […]« (Lk 4,18). Če naj se naše poslanstvo
zgleduje po Jezusovem, kot smo evangelijci (še zlasti po Lausanni)3 up-
ravičeno poudarjali, moramo biti dosledni in se soočiti z izzivom nad-
naravnih vidikov Jezusovega poslanstva in poslanstva apostolov ter vlo-
ge »znamenj in čudežev« v poslanstvu Cerkve. Spiritualizirati odlomke,
kakršna je Jezusova inavguracijska izjava (Lk 4,18–19), ki smo se je zgo-
raj dotaknili, kot da bi Jezus npr. z »da oznanim […] slepim vid« govo-
ril »o ozdravljanju slepote v smislu slepote srca, vklenjenega v greh«, ni
nič drugega kot ignorirati neposreden pomen besedila. Lahko bi na-
vedli nešteto primerov hermenevtičnih zlorab in neverjetno napačnih
eksegetskih konstruktov, ki vsi očitno izkrivljajo svetopisemsko besedi-
lo, z namenom, da zaobide jasen izziv celovitega evangelija in upraviči
nemoč večjega dela sodobne cerkve. Žalostno dejstvo je, da so številni
evangelijci, ki sicer prisegajo na svojo zvestobo načelom avtoritativno-
sti in nezmotljivosti Svetega pisma, pogosto bili (in še vedno so) odgo-
vorni za najgrobejše tozadevne zlorabe.
Varovati pa se moramo tudi slehernega senzacionalizma, površnega
karizmatičnega triumfalizma in sebičnega hlepenja po čudežih. Kritični
moramo biti v vseh primerih, ko se čudeže išče brez poslušnega pripoz-
nanja Kristusovega vrhovnega kraljstva. Tudi ne smemo zaupati tistim,
ki o darovih govorijo več kot o darovalcu. Vendar pa se obenem moramo
soočiti s celoto svetopisemskega nauka o poslanstvu Cerkve, vključno z
vlogo nadnaravnega pri oznanjevanju evangelija (še posebej v obmejnih
3 Mišljeno je lausannsko gibanje (za oznanjevanje svetu), tako imenovano po kraju
svojega prvega kongresa, ki je zasedal julija 1974 v švicarski Lausanni. (Op. prev.)
120
