Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 120
razprave, študije
vezano z usposabljajočo močjo Svetega Duha za premagovanje hudobnih
sil. Pridiganja in zdravljenja apostoli niso dojemali kot dveh različnih
nalog. Dar Duha za njih ni bil le znamenje prihajajoče nove dobe, temveč
tudi očitnost moči kraljestva v njihovi sedanjosti. Sveti Duh je bil sámo
življenje Cerkve: ne nadomestek za Kristusa, marveč tisti, ki Cerkev v
Kristusu osredinja in Kristusa vselej poveličuje, kar je tudi osnovno pos-
lanstvo Svetega Duha. Kristus vlada, kjer veje Duh, saj je prihod kra-
ljestva v moči Svetega Duha za prepričevanje/obsojanje, očiščevanje in
usposabljanje začetek konca vsega, kar se zoperstavlja Božji vladavini.
V preteklosti so ekleziologijo praviloma utemeljevali v kristologiji.
Povezavo med obema so navadno pojmovali ontološko, kar je neredko
pripeljalo do izredno statičnih razumevanj Cerkve. Svoje je prispevala
tudi institucionalizacija cerkve, s katero se je ta osredotočila na lastno
doktrino, bogoslužni red in organizacijske strukture, ki služijo pred-
vsem njej sami. Nemoč in jalovost takšnih cerkva sta postali očitni, brž
ko so cerkve izgubile podporo svetnih sil in so se bile prisiljene postavi-
ti na lastne noge. Takšne dolgotrajne negativne tendence razvoja, sku-
paj z manj davnimi – pozitivnejšimi – binkoštno-karizmatične prenove,
so pripeljale do čedalje jasnejšega spoznanja, da bi morala ekleziologija
temeljiti tudi na pnevmatologiji. Pnevmatološki aspekt Cerkve vnovič
poudarja dinamičnost in moč Božjega kraljestva, še posebej, ko pripoz-
nava vlogo Duha pri usposobitvi skupnosti verujočih za izvrševanje nje-
nega poslanstva v svetu. Zato se upravičeno čedalje bolj uveljavlja stali-
šče, da bi karizmatično (darovi Duha) moralo imeti prednost pred čisto
institucionalnim (glej npr. Snyder 1977). Tako okosteneli institucionali-
zem kot neživljenski zakramentalizem in ozkosrčni legalizem so lahko
znamenja odsotnosti Kristusovega Duha. Takšne cerkve so brez moči
in brez radosti. »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravič-
nost, mir in veselje v Svetem Duhu.« (Rim 14,17)
Ko verujoči Božjemu Duhu dajo prostor, da veje, se Cerkev lahko iz-
vije iz nesvetopisemske dihotomije med kleriki in laiki in začne se pro-
ces »demokratizacije«, pri čemer udje kongregacij lahko odkrivajo da-
rove Duha, kar omogoči službovanje celotnega Kristusovega telesa. Za
cerkve, v katerih ni prostora za delo Božjega Duha, pogosto velja de-
118
vezano z usposabljajočo močjo Svetega Duha za premagovanje hudobnih
sil. Pridiganja in zdravljenja apostoli niso dojemali kot dveh različnih
nalog. Dar Duha za njih ni bil le znamenje prihajajoče nove dobe, temveč
tudi očitnost moči kraljestva v njihovi sedanjosti. Sveti Duh je bil sámo
življenje Cerkve: ne nadomestek za Kristusa, marveč tisti, ki Cerkev v
Kristusu osredinja in Kristusa vselej poveličuje, kar je tudi osnovno pos-
lanstvo Svetega Duha. Kristus vlada, kjer veje Duh, saj je prihod kra-
ljestva v moči Svetega Duha za prepričevanje/obsojanje, očiščevanje in
usposabljanje začetek konca vsega, kar se zoperstavlja Božji vladavini.
V preteklosti so ekleziologijo praviloma utemeljevali v kristologiji.
Povezavo med obema so navadno pojmovali ontološko, kar je neredko
pripeljalo do izredno statičnih razumevanj Cerkve. Svoje je prispevala
tudi institucionalizacija cerkve, s katero se je ta osredotočila na lastno
doktrino, bogoslužni red in organizacijske strukture, ki služijo pred-
vsem njej sami. Nemoč in jalovost takšnih cerkva sta postali očitni, brž
ko so cerkve izgubile podporo svetnih sil in so se bile prisiljene postavi-
ti na lastne noge. Takšne dolgotrajne negativne tendence razvoja, sku-
paj z manj davnimi – pozitivnejšimi – binkoštno-karizmatične prenove,
so pripeljale do čedalje jasnejšega spoznanja, da bi morala ekleziologija
temeljiti tudi na pnevmatologiji. Pnevmatološki aspekt Cerkve vnovič
poudarja dinamičnost in moč Božjega kraljestva, še posebej, ko pripoz-
nava vlogo Duha pri usposobitvi skupnosti verujočih za izvrševanje nje-
nega poslanstva v svetu. Zato se upravičeno čedalje bolj uveljavlja stali-
šče, da bi karizmatično (darovi Duha) moralo imeti prednost pred čisto
institucionalnim (glej npr. Snyder 1977). Tako okosteneli institucionali-
zem kot neživljenski zakramentalizem in ozkosrčni legalizem so lahko
znamenja odsotnosti Kristusovega Duha. Takšne cerkve so brez moči
in brez radosti. »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravič-
nost, mir in veselje v Svetem Duhu.« (Rim 14,17)
Ko verujoči Božjemu Duhu dajo prostor, da veje, se Cerkev lahko iz-
vije iz nesvetopisemske dihotomije med kleriki in laiki in začne se pro-
ces »demokratizacije«, pri čemer udje kongregacij lahko odkrivajo da-
rove Duha, kar omogoči službovanje celotnega Kristusovega telesa. Za
cerkve, v katerih ni prostora za delo Božjega Duha, pogosto velja de-
118
