Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 144
študijski večeri
ksi to očitno ni izvedljivo, tudi zaradi antagonizmov med sodobnim kr-
ščanstvom in a) islamom ter b) sekularizmom.
Procese drugačenja islama in muslimanov, ki zakrivajo sorodnosti z
zahodno kulturo in ustvarjajo fantazmo radikalne drugosti, smo anali-
zirali na prejšnjih straneh. Prav tako smo prikazali pomembne islamske
vplive na razvoj sodobne zahodne kulture, ki je brez dvoma tudi, ne pa
ekskluzivno krščanska. Pri čemer velja iti še korak dlje in eksplicitno po-
udariti pluralnost ne le evropskih zahodnih kultur, temveč tudi islam-
skih, zaradi česar je poenostavljeno zoperstavljanje islama in Zahoda že
na analitični ravni nadvse problematično. Tudi za islamsko zgodovino
sta, tako kot za vsako drugo, značilni pestrost in kompleksnost – islam-
ski svet je bil vselej heterogen, kar kljub njegovi nedavni homogenizaci-
ji zaradi problematičnih političnih, ekonomskih in še posebej vojaških
posegov Zahoda velja tudi danes. Celo pahljačo raznolikih razumevanj
Boga, človeka, družbe, kulture in politike najdemo tako v musliman-
skih državah Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike kot tudi med evropski-
mi muslimani. V zadnjih desetletjih se očitno razvijajo »različni evrop-
ski islami, tako individualni kot skupinski, ko se muslimani različnih
etničnih in razrednih porekel z različnimi hitrostmi integrirajo v evrop-
ske nacije.« (Moe 2017)
Zato so sodobna srečevanja islamov in Zahodov veliko kompleksnej-
ša od reduciranih manihejskih percepcij trkov med zaostalo, barbarsko,
radikalno patriarhalno in inherentno nasilno religiozno tradicijo na eni
strani z razsvetljensko, pluralno, svobodoljubno in demokratično kultu-
ro na drugi. Da je resničnost neprimerno kompleksnejša od te splošče-
ne, pogosto demagoške podobe, nemara najzgovorneje dokazuje primer
Sadiqa Khana, ki je bil maja 2016 z izrazito levičarskim programom in
kljub eksplicitno liberalnim stališčem do istospolnih oseb prepričljivo
izvoljen za londonskega župana tudi s prevladujočo večino glasov menda
»po naravi« izrazito konservativnih muslimanov (Shterin 2017). Hkrati
pa lahko na drugi strani vidimo, da so številni zahodni tradicionalisti
s svojim enoznačno konservativnim odnosom do sveta v številnih toč-
kah srhljivo podobni islamistom.
142
ksi to očitno ni izvedljivo, tudi zaradi antagonizmov med sodobnim kr-
ščanstvom in a) islamom ter b) sekularizmom.
Procese drugačenja islama in muslimanov, ki zakrivajo sorodnosti z
zahodno kulturo in ustvarjajo fantazmo radikalne drugosti, smo anali-
zirali na prejšnjih straneh. Prav tako smo prikazali pomembne islamske
vplive na razvoj sodobne zahodne kulture, ki je brez dvoma tudi, ne pa
ekskluzivno krščanska. Pri čemer velja iti še korak dlje in eksplicitno po-
udariti pluralnost ne le evropskih zahodnih kultur, temveč tudi islam-
skih, zaradi česar je poenostavljeno zoperstavljanje islama in Zahoda že
na analitični ravni nadvse problematično. Tudi za islamsko zgodovino
sta, tako kot za vsako drugo, značilni pestrost in kompleksnost – islam-
ski svet je bil vselej heterogen, kar kljub njegovi nedavni homogenizaci-
ji zaradi problematičnih političnih, ekonomskih in še posebej vojaških
posegov Zahoda velja tudi danes. Celo pahljačo raznolikih razumevanj
Boga, človeka, družbe, kulture in politike najdemo tako v musliman-
skih državah Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike kot tudi med evropski-
mi muslimani. V zadnjih desetletjih se očitno razvijajo »različni evrop-
ski islami, tako individualni kot skupinski, ko se muslimani različnih
etničnih in razrednih porekel z različnimi hitrostmi integrirajo v evrop-
ske nacije.« (Moe 2017)
Zato so sodobna srečevanja islamov in Zahodov veliko kompleksnej-
ša od reduciranih manihejskih percepcij trkov med zaostalo, barbarsko,
radikalno patriarhalno in inherentno nasilno religiozno tradicijo na eni
strani z razsvetljensko, pluralno, svobodoljubno in demokratično kultu-
ro na drugi. Da je resničnost neprimerno kompleksnejša od te splošče-
ne, pogosto demagoške podobe, nemara najzgovorneje dokazuje primer
Sadiqa Khana, ki je bil maja 2016 z izrazito levičarskim programom in
kljub eksplicitno liberalnim stališčem do istospolnih oseb prepričljivo
izvoljen za londonskega župana tudi s prevladujočo večino glasov menda
»po naravi« izrazito konservativnih muslimanov (Shterin 2017). Hkrati
pa lahko na drugi strani vidimo, da so številni zahodni tradicionalisti
s svojim enoznačno konservativnim odnosom do sveta v številnih toč-
kah srhljivo podobni islamistom.
142
