Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 142
študijski večeri
Ko leta 711 berberski muslimani s Pirinejskega polotoka (res da na-
silno) izženejo šele pred kratkim pokristjanjene Vizigote, se tam kma-
lu razvije cvetoča civilizacija Al-Andaluz. Konglomerat muslimanskih
kraljevin pod močno vojaško zaščito in nadvse učinkovito administra-
cijo omogoči razcvet kulture in znanosti, ki jima na ozemljih, ki jih
pozneje začnemo imenovati s skupnim imenom Evropa, ni bilo para.
Andaluzija je eno od središč, v katerih se razcveti t. i. »zlata islamska
doba«, ki se začne konec osmega stoletja, ko abasidski kalif Harun Al-
Rašid v Bagdadu ustanovi Hišo modrosti, kjer sistematično zbirajo knji-
ge iz vsega sveta, študirajo, prevajajo in poučujejo. Poleg perzijskih in
starodavnih indijskih virov jih zanima predvsem antična grška misel.
Tako npr. krščanski svet, ki se v prvih stoletjih – motiviran skoraj iz-
ključno s spoznanjem Boga in s posmrtno eksistenco – opre predvsem
na Platona, šele v trinajstem stoletju odkrije bolj empiricističnega in v
srednjem veku pozabljenega Aristotela, in sicer prek arabskih prevodov
in njihovih izčrpnih komentarjev.
A ta bogata racionalistična tradicija v islamski misli, ki jo je nekoč
nadvse zgovorno ilustriral znameniti rek Ex oriente lux (z Vzhoda pri-
haja luč), je v današnji zahodni manihejski percepciji tako rekoč popol-
noma spregledana, za njena velika imena je zunaj intelektualnih subkul-
tur slišal komaj kdo.10 Islamska »zlata doba« je med osmim in trinajstim
10 Ali al-Hasan Ibn al–Haitham (965, Basra – 1040, Kairo), v latinskem svetu poznan
kot Alhazen, je bil pionir optike, stoletja pred zahodno renesanso je s postavl-
janjem hipotez in njihovim sistematičnim preverjanjem z eksperimenti in mate-
matičnimi modeli utemeljil znanstveno metodo. Perzijec Ibn Sina (980–1037) oz.
Avicenna, ki je večji del življenja deloval v Isfahanu, je – skupaj s Hipokratom in
Galenom, na katera se eksplicitno opira – utemeljitelj klasične medicinske vede.
Njegovo celovito enciklopedijo medicinskega znanja starega veka (poleg arabske-
ga tudi grškega, rimskega, perzijskega in indijskega) z naslovom Canon Medicinae
so še stoletja po njegovem nastanku kot učbenik uporabljali tudi na Zahodu.
Najbolj poznan je bržkone Ibn Rušd (1126, Cordoba – 1198, Marakeš) ali Averroes,
največji muslimanski komentator Aristotela, ki je imel velikanski vpliv na krš-
čanske mislece, tudi na Tomaža Akvinskega (kot vemo, se sholastika v veliki meri
opre na Aristotelovo logiko). Ali pa komaj kaj manj pomemben, čeprav na Zahodu
domala neznan Ibn Khaldun (1332–1406), andaluzijski zgodovinar, protosociolog
in protodemograf, ki je razvil osnovni koncept družbene kohezije in ekstenziv-
140
Ko leta 711 berberski muslimani s Pirinejskega polotoka (res da na-
silno) izženejo šele pred kratkim pokristjanjene Vizigote, se tam kma-
lu razvije cvetoča civilizacija Al-Andaluz. Konglomerat muslimanskih
kraljevin pod močno vojaško zaščito in nadvse učinkovito administra-
cijo omogoči razcvet kulture in znanosti, ki jima na ozemljih, ki jih
pozneje začnemo imenovati s skupnim imenom Evropa, ni bilo para.
Andaluzija je eno od središč, v katerih se razcveti t. i. »zlata islamska
doba«, ki se začne konec osmega stoletja, ko abasidski kalif Harun Al-
Rašid v Bagdadu ustanovi Hišo modrosti, kjer sistematično zbirajo knji-
ge iz vsega sveta, študirajo, prevajajo in poučujejo. Poleg perzijskih in
starodavnih indijskih virov jih zanima predvsem antična grška misel.
Tako npr. krščanski svet, ki se v prvih stoletjih – motiviran skoraj iz-
ključno s spoznanjem Boga in s posmrtno eksistenco – opre predvsem
na Platona, šele v trinajstem stoletju odkrije bolj empiricističnega in v
srednjem veku pozabljenega Aristotela, in sicer prek arabskih prevodov
in njihovih izčrpnih komentarjev.
A ta bogata racionalistična tradicija v islamski misli, ki jo je nekoč
nadvse zgovorno ilustriral znameniti rek Ex oriente lux (z Vzhoda pri-
haja luč), je v današnji zahodni manihejski percepciji tako rekoč popol-
noma spregledana, za njena velika imena je zunaj intelektualnih subkul-
tur slišal komaj kdo.10 Islamska »zlata doba« je med osmim in trinajstim
10 Ali al-Hasan Ibn al–Haitham (965, Basra – 1040, Kairo), v latinskem svetu poznan
kot Alhazen, je bil pionir optike, stoletja pred zahodno renesanso je s postavl-
janjem hipotez in njihovim sistematičnim preverjanjem z eksperimenti in mate-
matičnimi modeli utemeljil znanstveno metodo. Perzijec Ibn Sina (980–1037) oz.
Avicenna, ki je večji del življenja deloval v Isfahanu, je – skupaj s Hipokratom in
Galenom, na katera se eksplicitno opira – utemeljitelj klasične medicinske vede.
Njegovo celovito enciklopedijo medicinskega znanja starega veka (poleg arabske-
ga tudi grškega, rimskega, perzijskega in indijskega) z naslovom Canon Medicinae
so še stoletja po njegovem nastanku kot učbenik uporabljali tudi na Zahodu.
Najbolj poznan je bržkone Ibn Rušd (1126, Cordoba – 1198, Marakeš) ali Averroes,
največji muslimanski komentator Aristotela, ki je imel velikanski vpliv na krš-
čanske mislece, tudi na Tomaža Akvinskega (kot vemo, se sholastika v veliki meri
opre na Aristotelovo logiko). Ali pa komaj kaj manj pomemben, čeprav na Zahodu
domala neznan Ibn Khaldun (1332–1406), andaluzijski zgodovinar, protosociolog
in protodemograf, ki je razvil osnovni koncept družbene kohezije in ekstenziv-
140
