Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 141
aleš črnič
mo, kdo zahodnjaki smo, že le malo globlji pogled razkrije, da ta religija
vendarle ni tako radikalno drugačna od judovsko-krščanske tradicije, s
katero ponavadi povezujemo svojo identiteto. Nasprotno, s to tradicijo
je neločljivo povezana, saj iz nje izhaja. Islam je namreč (gledano kro-
nološko) tretja od abrahamskih monoteističnih religij, ki si – kljub evi-
dentno različnim teološkim razumevanjem – delijo istega Boga in sku-
pne preroke.9 Judovstvo, krščanstvo in islam si delijo duhovne korenine,
stoletni spori med njimi pa bolj kot iz medsebojnih razlik izhajajo iz nji-
hovih sorodnosti, ki številna ostra nesoglasja šele omogočajo.
Ko so npr. krščanski menihi iz znamenite opatije Cluny v dvanajstem
stoletju prevedli Koran, jim – v nasprotju s prevajalci v turščino, farsi in
urdujščino – ni bilo težko najti latinskih sopomenk številnim ključnim
arabskim konceptom. To zgovorno priča o številnih duhovnih in kultur-
nih sorodnostih predvsem med univerzalističnima (v nasprotju z rodov-
no izključujočim judaizmom) krščanstvom in islamom (glej Debeljak
2009a, 57–59).
Kristjani in muslimani zelo dobro vejo, na kaj merijo, ko drug dru-
gega trdovratno obkladajo z zmerljivko »nevernik«, tj. nekdo, ki bi pra-
vo resnico moral spoznati, pa jo bodisi zavestno zavrača bodisi životari
v slepi nevednosti. Poskusite z »nevernikom« pošteno užaliti koga v bu-
dističnem, konfucijskem ali hinduističnem svetu, pa boste videli, kako
vas bojo začudeno gledali. Za razumevanje ene resnice, enega kriterija,
ene dogme preprosto nimajo predstavnih in pojmovnih orodij. Z dru-
gimi besedami: prav zato, ker imata islam in krščanstvo skupne duhov-
ne temelje, sploh šele lahko tekmujeta za prvenstvo v kontroli nad duša-
mi, ozemljem in bogastvom. (Debeljak 2009a, 58)
Izvorov starih antagonizmov med evropsko in islamsko kulturo tako
ne kaže iskati toliko v njunih domnevno nepremostljivih razlikah kot v
njunih sorodnostih: muslimanov se na Zahodu ne bojimo zato, ker so
tako radikalno drugačni od nas, temveč, ker so nam presenetljivo po-
dobni. Podobni pa si nismo le zaradi skupnih virov glavnih religijskih
tradicij, temveč tudi zaradi številnih neposrednih muslimanskih pri-
spevkov k evropski kulturi.
9 Ibrahim, Musa in Isa so arabska imena za Abrahama, Mojzesa in Jezusa.
139
mo, kdo zahodnjaki smo, že le malo globlji pogled razkrije, da ta religija
vendarle ni tako radikalno drugačna od judovsko-krščanske tradicije, s
katero ponavadi povezujemo svojo identiteto. Nasprotno, s to tradicijo
je neločljivo povezana, saj iz nje izhaja. Islam je namreč (gledano kro-
nološko) tretja od abrahamskih monoteističnih religij, ki si – kljub evi-
dentno različnim teološkim razumevanjem – delijo istega Boga in sku-
pne preroke.9 Judovstvo, krščanstvo in islam si delijo duhovne korenine,
stoletni spori med njimi pa bolj kot iz medsebojnih razlik izhajajo iz nji-
hovih sorodnosti, ki številna ostra nesoglasja šele omogočajo.
Ko so npr. krščanski menihi iz znamenite opatije Cluny v dvanajstem
stoletju prevedli Koran, jim – v nasprotju s prevajalci v turščino, farsi in
urdujščino – ni bilo težko najti latinskih sopomenk številnim ključnim
arabskim konceptom. To zgovorno priča o številnih duhovnih in kultur-
nih sorodnostih predvsem med univerzalističnima (v nasprotju z rodov-
no izključujočim judaizmom) krščanstvom in islamom (glej Debeljak
2009a, 57–59).
Kristjani in muslimani zelo dobro vejo, na kaj merijo, ko drug dru-
gega trdovratno obkladajo z zmerljivko »nevernik«, tj. nekdo, ki bi pra-
vo resnico moral spoznati, pa jo bodisi zavestno zavrača bodisi životari
v slepi nevednosti. Poskusite z »nevernikom« pošteno užaliti koga v bu-
dističnem, konfucijskem ali hinduističnem svetu, pa boste videli, kako
vas bojo začudeno gledali. Za razumevanje ene resnice, enega kriterija,
ene dogme preprosto nimajo predstavnih in pojmovnih orodij. Z dru-
gimi besedami: prav zato, ker imata islam in krščanstvo skupne duhov-
ne temelje, sploh šele lahko tekmujeta za prvenstvo v kontroli nad duša-
mi, ozemljem in bogastvom. (Debeljak 2009a, 58)
Izvorov starih antagonizmov med evropsko in islamsko kulturo tako
ne kaže iskati toliko v njunih domnevno nepremostljivih razlikah kot v
njunih sorodnostih: muslimanov se na Zahodu ne bojimo zato, ker so
tako radikalno drugačni od nas, temveč, ker so nam presenetljivo po-
dobni. Podobni pa si nismo le zaradi skupnih virov glavnih religijskih
tradicij, temveč tudi zaradi številnih neposrednih muslimanskih pri-
spevkov k evropski kulturi.
9 Ibrahim, Musa in Isa so arabska imena za Abrahama, Mojzesa in Jezusa.
139
