Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 145
aleš črnič
Drugo pomembno vprašanje se nanaša na evropsko sekularnost, ki
naj bi bila religiji sovražna, zaradi domnevne vrednotne praznine in re-
lativizma pa naj bi prav tako ogrožala evropsko krščansko identiteto.
Eksplicitno zavračanje povezave političnega sistema z religijo (oz. s ka-
terim koli svetovnim nazorom) prinese razsvetljenski prelom, po kate-
rem je religija sicer še lahko inspiracija za politične izbire (kot je to iz-
raženo npr. v dolgi evropski krščansko-demokratski tradiciji), ne more
pa biti njihova edina utemeljitev: tako npr. zagovarjanje prepovedi spla-
va in/ali istospolnih porok z argumentom nasprotovanja božjim zako-
nom ni več dovolj, moderna politična legitimnost zahteva univerzalnej-
še racionalne argumente. Da razsvetljenska ločitev vrednostnih sfer ni
vedno pogodu krščanskim cerkvam, ni tako težko razumeti, a globok
antagonizem med krščanstvom in sekularizmom je nepotreben, in še
več, naravnost zmoten. Evropa (in z njo ves Zahod) sta namreč »seku-
larna ravno zato, ker sta krščanska« (Ferrari 2003), saj politični seku-
larizem temelji na ideji naravnega prava, ki je – čeprav izvira iz grško-
rimske kulture – lastna krščanstvu: tomistična teologija razvije idejo, da
smo ljudje po naravi enaki in imamo zato enake pravice; pozneje ji raz-
svetljenstvo sicer spodmakne vir v transcendentalnem Bogu, a osnovna
ideja ostane enaka. Iz nje neposredno izvira še en specifično evropski/
zahodnjaški koncept, ki je drugim civilizacijam pretežno tuj: univerzal-
ne človekove pravice.
Idejni temelj ločitve politike in religije je torej po svojih izvorih gr-
ško-rimsko-krščanski (čeprav se ločitev v praksi zgodi proti volji in ob
dejavnem nasprotovanju Cerkve). Pri tem velja poudariti, da to razsve-
tljensko načelo ni religiji sovražno. Ravno nasprotno, načelo ločitve dr-
žave in religije šele omogoča sodoben koncept religijske svobode – ki
seveda ni zgolj svoboda za največjo ali na nekem ozemlju »avtohtono«
religijo, temveč mora biti svoboda za vse, tudi za manjšinske, nenavad-
ne, nemara v očeh večine čudne religijske pa tudi nereligijske svetovne
nazore. Hkrati pa velja ponoviti, da je sekularnost, ki se razvije iz raz-
svetljenske emancipacije družbenih in kulturnih področij izpod reli-
gijske dogme, glavni razlog za novoveško prevlado Zahoda in nastanek
današnje globalne »zahodnistične« civilizacije, kot nam je to pokazal
143
Drugo pomembno vprašanje se nanaša na evropsko sekularnost, ki
naj bi bila religiji sovražna, zaradi domnevne vrednotne praznine in re-
lativizma pa naj bi prav tako ogrožala evropsko krščansko identiteto.
Eksplicitno zavračanje povezave političnega sistema z religijo (oz. s ka-
terim koli svetovnim nazorom) prinese razsvetljenski prelom, po kate-
rem je religija sicer še lahko inspiracija za politične izbire (kot je to iz-
raženo npr. v dolgi evropski krščansko-demokratski tradiciji), ne more
pa biti njihova edina utemeljitev: tako npr. zagovarjanje prepovedi spla-
va in/ali istospolnih porok z argumentom nasprotovanja božjim zako-
nom ni več dovolj, moderna politična legitimnost zahteva univerzalnej-
še racionalne argumente. Da razsvetljenska ločitev vrednostnih sfer ni
vedno pogodu krščanskim cerkvam, ni tako težko razumeti, a globok
antagonizem med krščanstvom in sekularizmom je nepotreben, in še
več, naravnost zmoten. Evropa (in z njo ves Zahod) sta namreč »seku-
larna ravno zato, ker sta krščanska« (Ferrari 2003), saj politični seku-
larizem temelji na ideji naravnega prava, ki je – čeprav izvira iz grško-
rimske kulture – lastna krščanstvu: tomistična teologija razvije idejo, da
smo ljudje po naravi enaki in imamo zato enake pravice; pozneje ji raz-
svetljenstvo sicer spodmakne vir v transcendentalnem Bogu, a osnovna
ideja ostane enaka. Iz nje neposredno izvira še en specifično evropski/
zahodnjaški koncept, ki je drugim civilizacijam pretežno tuj: univerzal-
ne človekove pravice.
Idejni temelj ločitve politike in religije je torej po svojih izvorih gr-
ško-rimsko-krščanski (čeprav se ločitev v praksi zgodi proti volji in ob
dejavnem nasprotovanju Cerkve). Pri tem velja poudariti, da to razsve-
tljensko načelo ni religiji sovražno. Ravno nasprotno, načelo ločitve dr-
žave in religije šele omogoča sodoben koncept religijske svobode – ki
seveda ni zgolj svoboda za največjo ali na nekem ozemlju »avtohtono«
religijo, temveč mora biti svoboda za vse, tudi za manjšinske, nenavad-
ne, nemara v očeh večine čudne religijske pa tudi nereligijske svetovne
nazore. Hkrati pa velja ponoviti, da je sekularnost, ki se razvije iz raz-
svetljenske emancipacije družbenih in kulturnih področij izpod reli-
gijske dogme, glavni razlog za novoveško prevlado Zahoda in nastanek
današnje globalne »zahodnistične« civilizacije, kot nam je to pokazal
143
