Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 150
študijski večeri
Marije ne svetnikov, obračaš se samo na Boga, ki vse vidi in vse ve, zato
ne potrebuje posrednikov, ki bi se pri Njem zavzemali za grešnika.
2.
V teološkem zbliževanju protestantskih Cerkva in rimske Cerkve je
prišlo do velikih premikov v razumevanju Kristusovega nauka, odpr-
la se je pot dialoga in sodelovanja. Točka, v kateri se evangeličansko in
rimsko pojmovanje nista zbližala, pa je tisto, kar v rimski Cerkvi ime-
nujejo »ljudska pobožnost«, in centralna podoba te »ljudske pobožnos-
ti« je ravno Marija. Čeprav po nauku Drugega Vaticanuma ne bi smelo
več biti samostojne »mariologije«, temveč naj bi bila strogo podrejena
kristologiji, imamo ob vsakem »Marijinem prazniku« izlive o »kraljici
angelov«, celo o njeni »žrtvi, večji celo od Jezusove«, k njej se moli z zdra-
vamarijo, o njej prepevajo lavretanske litanije, mesta njenih domnevnih
»prikazovanj« so božjepotni kraji – iz 19. in 20. stoletja Lourdes, Fatima,
Medjugorje in še kaj –, njene slike so kronali itn. V »ljudski pobožnos-
ti« je Marija »čaščena«. Po protestantskem razumevanju pripada čaš-
čenje samo Bogu. Poleg tega je načelo protestantizma: sola scriptura –
zgolj Sveto pismo. Vzporedni nauki, tudi tisti iz zgodnjega krščanstva,
so podvrženi strogi teološki presoji in enako tudi vsi »nauki cerkvene-
ga učiteljstva« – merijo se ob nauku Svetega pisma. Rimska Cerkev ima
tu drugačno tradicijo: marsikaj je sprejela iz »ljudskega izročila«, »nauk
cerkvenega učiteljstva« pa je veljal za obvezno razlago naukov Svetega
pisma.
3.
Zgodnjekrščanska literatura obsega množico spisov, med njimi več
kot petindvajset evangelijev; vsebinsko se en del nanaša na Jezusovo de-
lovanje in nauke, drugi pa se osredotočajo na zgodbe o Mariji in nje-
ni družini ter o Jezusovem detinstvu in otroštvu. Dva evangelija iz te
148
Marije ne svetnikov, obračaš se samo na Boga, ki vse vidi in vse ve, zato
ne potrebuje posrednikov, ki bi se pri Njem zavzemali za grešnika.
2.
V teološkem zbliževanju protestantskih Cerkva in rimske Cerkve je
prišlo do velikih premikov v razumevanju Kristusovega nauka, odpr-
la se je pot dialoga in sodelovanja. Točka, v kateri se evangeličansko in
rimsko pojmovanje nista zbližala, pa je tisto, kar v rimski Cerkvi ime-
nujejo »ljudska pobožnost«, in centralna podoba te »ljudske pobožnos-
ti« je ravno Marija. Čeprav po nauku Drugega Vaticanuma ne bi smelo
več biti samostojne »mariologije«, temveč naj bi bila strogo podrejena
kristologiji, imamo ob vsakem »Marijinem prazniku« izlive o »kraljici
angelov«, celo o njeni »žrtvi, večji celo od Jezusove«, k njej se moli z zdra-
vamarijo, o njej prepevajo lavretanske litanije, mesta njenih domnevnih
»prikazovanj« so božjepotni kraji – iz 19. in 20. stoletja Lourdes, Fatima,
Medjugorje in še kaj –, njene slike so kronali itn. V »ljudski pobožnos-
ti« je Marija »čaščena«. Po protestantskem razumevanju pripada čaš-
čenje samo Bogu. Poleg tega je načelo protestantizma: sola scriptura –
zgolj Sveto pismo. Vzporedni nauki, tudi tisti iz zgodnjega krščanstva,
so podvrženi strogi teološki presoji in enako tudi vsi »nauki cerkvene-
ga učiteljstva« – merijo se ob nauku Svetega pisma. Rimska Cerkev ima
tu drugačno tradicijo: marsikaj je sprejela iz »ljudskega izročila«, »nauk
cerkvenega učiteljstva« pa je veljal za obvezno razlago naukov Svetega
pisma.
3.
Zgodnjekrščanska literatura obsega množico spisov, med njimi več
kot petindvajset evangelijev; vsebinsko se en del nanaša na Jezusovo de-
lovanje in nauke, drugi pa se osredotočajo na zgodbe o Mariji in nje-
ni družini ter o Jezusovem detinstvu in otroštvu. Dva evangelija iz te
148
