Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 152
študijski večeri
govor o luči: nikjer ni naveden kot govor, v argumentaciji pa si sledijo
posamezni stavki in prispodobe.
Značaj evangelijev, ki niso bili sprejeti v kanon, je različen: nekaj
je vzporednic s kanonično pripovedjo o Jezusovem delovanju, smrti
in vstajenju, velik del se jih ukvarja z Marijinim poreklom in druži-
no, z Jezusovim otroštvom in mladostjo, pa s stranskimi osebami, od
Nikodema do Pilata, tudi s samoizpovedjo Jude Iškariota. V Evangeliju
po Tomažu Dvojčku pa imamo zapis, ki je po obliki soroden prej ome-
njenemu skupnemu viru evangelijev po Mateju in po Luki: ohlapno po
vsebini razporejene perikope, enake, podobne ali drugačne kot tiste, ki
jih je vseboval spis, v literaturi znan kot Q.
Odločevalci o kanonu so se morali torej predvsem spoprijeti z nava-
do antičnega pripovedništva, da se osnovne zgodbe brezkončno »boga-
tijo« s podzgodbami o vseh v osnovni zgodbi nastopajočih osebah. Ta
navada je zajela tudi zgodnje krščanstvo; pripovedništvo je že oviralo
pogled na resnični nauk krščanstva. Tako je nastal kanon, ki je določil
tista dela, ki naj veljajo za pristna.
Evangeliji o mladosti in o čudežih malega Jezusa so bili kmalu izlo-
čeni, razen enega, imenovanega Jakobov protoevangelij (glej Berger in
Nord [1999] 2015, 1147–61), ki je imel nekaj časa velik ugled; bil naj bi na-
mreč družinska kronika iz pripovedi Jezusovega brata Jakoba – o materi
Mariji in njenem poreklu, o malem Jezuščku in podobno. Nekaj kasne-
je je bil izločen tudi ta, a so njegove zgodbe še naprej vplivale na ljud-
sko izročilo. Dva od te vrste evangelijev pa sta se v odlomkih ohranila
v Koranu (sura 3 in sura 19).
4.
Poglejmo torej, kaj o Mariji poročajo kanonični evangeliji. Nastali so
po letu 70 (Markov) oz. 80 (Matejev in Lukov) in 85 (Janezov), če sledi-
mo dataciji v Jeruzalemski Bibliji. Poročila o Mariji bomo našli v sinop-
tičnih evangelijih v tistih delih, ki so skupni vsem trem. V delih, ki sta
v Mateju in Luki po izvoru iz Q, se Marija ne omenja.
150
govor o luči: nikjer ni naveden kot govor, v argumentaciji pa si sledijo
posamezni stavki in prispodobe.
Značaj evangelijev, ki niso bili sprejeti v kanon, je različen: nekaj
je vzporednic s kanonično pripovedjo o Jezusovem delovanju, smrti
in vstajenju, velik del se jih ukvarja z Marijinim poreklom in druži-
no, z Jezusovim otroštvom in mladostjo, pa s stranskimi osebami, od
Nikodema do Pilata, tudi s samoizpovedjo Jude Iškariota. V Evangeliju
po Tomažu Dvojčku pa imamo zapis, ki je po obliki soroden prej ome-
njenemu skupnemu viru evangelijev po Mateju in po Luki: ohlapno po
vsebini razporejene perikope, enake, podobne ali drugačne kot tiste, ki
jih je vseboval spis, v literaturi znan kot Q.
Odločevalci o kanonu so se morali torej predvsem spoprijeti z nava-
do antičnega pripovedništva, da se osnovne zgodbe brezkončno »boga-
tijo« s podzgodbami o vseh v osnovni zgodbi nastopajočih osebah. Ta
navada je zajela tudi zgodnje krščanstvo; pripovedništvo je že oviralo
pogled na resnični nauk krščanstva. Tako je nastal kanon, ki je določil
tista dela, ki naj veljajo za pristna.
Evangeliji o mladosti in o čudežih malega Jezusa so bili kmalu izlo-
čeni, razen enega, imenovanega Jakobov protoevangelij (glej Berger in
Nord [1999] 2015, 1147–61), ki je imel nekaj časa velik ugled; bil naj bi na-
mreč družinska kronika iz pripovedi Jezusovega brata Jakoba – o materi
Mariji in njenem poreklu, o malem Jezuščku in podobno. Nekaj kasne-
je je bil izločen tudi ta, a so njegove zgodbe še naprej vplivale na ljud-
sko izročilo. Dva od te vrste evangelijev pa sta se v odlomkih ohranila
v Koranu (sura 3 in sura 19).
4.
Poglejmo torej, kaj o Mariji poročajo kanonični evangeliji. Nastali so
po letu 70 (Markov) oz. 80 (Matejev in Lukov) in 85 (Janezov), če sledi-
mo dataciji v Jeruzalemski Bibliji. Poročila o Mariji bomo našli v sinop-
tičnih evangelijih v tistih delih, ki so skupni vsem trem. V delih, ki sta
v Mateju in Luki po izvoru iz Q, se Marija ne omenja.
150
