Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 154
študijski večeri
ta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu
ne bo konca.
Na Marijino vprašanje, »kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža«
(torej preden sta se »spoznala«, kar je biblični izraz za koitus), je ange-
lov odgovor: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsen-
čila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin«. In nada-
ljuje: »Glej, tudi Elizabeta je spočela sina v starosti, in to je šesti mesec
njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Formulacija iz tega evangelija je v obeh primerih sorodna: plod v materi-
nem telesu bo »napolnjen s Svetim Duhom«, le da je stopnja te »napolnje-
nosti« pri Mariji višja. Zaharija je naravni, torej biološki oče. Poročanje
tega evangelija za Jožefa ne trdi izrecno nasprotnega, tako kot bi sledilo
iz poročanja Matejevega evangelija. Tudi govor o »noseči zaročenki« (Lk
2,5) pomeni samo, da še ni bila opravljena ritualna poroka; par je namreč
prišel v Davidovo mesto, ker je Jožef iz Davidovega rodu. Zgodba o spo-
četju je povedana na način antike, moderni človek pa ve, da je za spo-
četje moškega potomca potrebna združitev semenčice s hromosomom
Y z jajčecem. Za to, da je Bog za svojega sina izbral »popolnega člove-
ka«, ni potreben nastop kakšne Božje semenčice. Za nauk, da je Bog še
pred spočetjem izbral Marijinega prvorojenca za svojega Sina, ni prav
nič potrebno, da bi Jezus ne bil biološki sin Jožefa in Marije, kot sledi iz
malo prej navedenih stavkov v tem evangeliju.
Ob rojstvu Jezusa pride iz nebes oznanilo, da se je v Betlehemu rodil
Mesija, in ko pastirji pridejo s tem oznanilom, je »Marija vse te besede
shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).
Ko pa Evangelij po Luki poroča o »darovanju v templju«, sta Jožef
in Marija titulirana s »starši« (Lk 2,27), sta »oče in mati« (Lk 2,33), ena-
ko v perikopi o dvanajstletnem Jezusu v templju (Lk 2,41.43 »starši«, z
Marijinimi besedami Lk 2,48: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala«).
Perikopa o dvanajstletnem Jezusu v templju vsebuje takoj za ome-
njenim Marijinim karanjem skrivnostne besede: »Dejal jima je: ‚Kako
da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je moje-
ga Očeta?‘ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.« (Lk 2,49–
50) Čeprav sta bila Marija (tako poroča Lk 1,35) in Jožef (tako poroča Mt
152
ta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu
ne bo konca.
Na Marijino vprašanje, »kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža«
(torej preden sta se »spoznala«, kar je biblični izraz za koitus), je ange-
lov odgovor: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsen-
čila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin«. In nada-
ljuje: »Glej, tudi Elizabeta je spočela sina v starosti, in to je šesti mesec
njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Formulacija iz tega evangelija je v obeh primerih sorodna: plod v materi-
nem telesu bo »napolnjen s Svetim Duhom«, le da je stopnja te »napolnje-
nosti« pri Mariji višja. Zaharija je naravni, torej biološki oče. Poročanje
tega evangelija za Jožefa ne trdi izrecno nasprotnega, tako kot bi sledilo
iz poročanja Matejevega evangelija. Tudi govor o »noseči zaročenki« (Lk
2,5) pomeni samo, da še ni bila opravljena ritualna poroka; par je namreč
prišel v Davidovo mesto, ker je Jožef iz Davidovega rodu. Zgodba o spo-
četju je povedana na način antike, moderni človek pa ve, da je za spo-
četje moškega potomca potrebna združitev semenčice s hromosomom
Y z jajčecem. Za to, da je Bog za svojega sina izbral »popolnega člove-
ka«, ni potreben nastop kakšne Božje semenčice. Za nauk, da je Bog še
pred spočetjem izbral Marijinega prvorojenca za svojega Sina, ni prav
nič potrebno, da bi Jezus ne bil biološki sin Jožefa in Marije, kot sledi iz
malo prej navedenih stavkov v tem evangeliju.
Ob rojstvu Jezusa pride iz nebes oznanilo, da se je v Betlehemu rodil
Mesija, in ko pastirji pridejo s tem oznanilom, je »Marija vse te besede
shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).
Ko pa Evangelij po Luki poroča o »darovanju v templju«, sta Jožef
in Marija titulirana s »starši« (Lk 2,27), sta »oče in mati« (Lk 2,33), ena-
ko v perikopi o dvanajstletnem Jezusu v templju (Lk 2,41.43 »starši«, z
Marijinimi besedami Lk 2,48: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala«).
Perikopa o dvanajstletnem Jezusu v templju vsebuje takoj za ome-
njenim Marijinim karanjem skrivnostne besede: »Dejal jima je: ‚Kako
da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je moje-
ga Očeta?‘ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.« (Lk 2,49–
50) Čeprav sta bila Marija (tako poroča Lk 1,35) in Jožef (tako poroča Mt
152
