Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 200
bilo je povedano
ti linguas. Cupit Christus suam philosophiam quam latissime propagari.
Pro omnibus mortuus est, ab omnis cognosci deslderat.31
Slovenci, ki so nam enega temeljnih tekstov individualnega književ-
nega razvoja, Biblijo (1584), dali protestanti, navadno niti ne pomislimo,
da začetki sistematičnega prevajanja svetega pisma segajo še več ko sto
let pred Luthra. Pomembna opozorila na vrednost prevajanja biblije na
narodne, ljudstvu razumljive jezike, najdemo že v 14. stoletju (Wiclif,
Matej z Janova), medtem ko so se prvi knjižni prevodi pojavili že med
1466 in 1487, in sicer v nemščini, holandščini, italijanščini in francošči-
ni, v Augsburgu so izdali celo biblijo s slikami. Skratka, še preden se je
dvignil Luther proti Rimu, bi lahko našteli v Evropi ne le ducat, mar-
več sto biblij.32 Pri Madžarih so npr. prve prevode pripravili t. im. eraz-
movci, seveda najprej liste svetega Pavla (1533, prev. Komjáthy Benedek),
nato evangelije in novi zakon (1541), celotna biblija pa je bila prevedena
posebej za protestante (1590, prev. Károli Gáspár) in za katoličane (1626,
prev. Káldi György).
Poznavalcem Trubarjevega dela je znano, da je slovenski reforma-
tor zahteval za verski nauk, ki ga je z vso prizadetostjo goreče razširjal,
oznako »prava vera« (1550), »prava evangeljska krščanska vera« (1557),
»prava krščanska vera« (1561) ipdb. Reformatorji so oznanjali povratek k
nepotvorjeni razodeti resnici, ki so jo po njihovi sodbi različni samozva-
ni varuhi pokvarili. Toda, kje je vir prave, zanesljive razlage? Erazem, ki
je sicer na vso moč spoštoval Hieronima (zelo pogosto mu prideva ozna-
ko »divus« – »božanski«), je pokazal na grški izvirnik kot na avtentično
besedilo. Zanimivo je, da najdemo tudi pri Trubarju primere, ki govore
o tem, da je priznaval prvo mesto grškemu izvirniku. V predgovoru za
31 Erasmus Roterodamus, Tomus primus paraphraseon, Basilae 1524, str. a5b. Prim.
Ruplov prevod odlomka v monografiji Primož Trubar, str. 25: »... Tudi Latinci se
niso plašili prevesti govorico apostolov v rimski jezik, in Hieronimus ni štel za
prestopek zoper vero, ko je sveto pismo prelagal v dalmatščino...“ Ad dalmatice:
v izvodu v NUK v Ljubljani (št. 15463), ki je bil nekdaj last gornjegrajske škofijske
knjižnice, je nad to besedo napisano: superstitio!
32 Tenenti–Romano, Die Grundlegung der modernen Welt, Fischer-Weltgeschichte
12, Frankfurt M., str. 257/258.
198
ti linguas. Cupit Christus suam philosophiam quam latissime propagari.
Pro omnibus mortuus est, ab omnis cognosci deslderat.31
Slovenci, ki so nam enega temeljnih tekstov individualnega književ-
nega razvoja, Biblijo (1584), dali protestanti, navadno niti ne pomislimo,
da začetki sistematičnega prevajanja svetega pisma segajo še več ko sto
let pred Luthra. Pomembna opozorila na vrednost prevajanja biblije na
narodne, ljudstvu razumljive jezike, najdemo že v 14. stoletju (Wiclif,
Matej z Janova), medtem ko so se prvi knjižni prevodi pojavili že med
1466 in 1487, in sicer v nemščini, holandščini, italijanščini in francošči-
ni, v Augsburgu so izdali celo biblijo s slikami. Skratka, še preden se je
dvignil Luther proti Rimu, bi lahko našteli v Evropi ne le ducat, mar-
več sto biblij.32 Pri Madžarih so npr. prve prevode pripravili t. im. eraz-
movci, seveda najprej liste svetega Pavla (1533, prev. Komjáthy Benedek),
nato evangelije in novi zakon (1541), celotna biblija pa je bila prevedena
posebej za protestante (1590, prev. Károli Gáspár) in za katoličane (1626,
prev. Káldi György).
Poznavalcem Trubarjevega dela je znano, da je slovenski reforma-
tor zahteval za verski nauk, ki ga je z vso prizadetostjo goreče razširjal,
oznako »prava vera« (1550), »prava evangeljska krščanska vera« (1557),
»prava krščanska vera« (1561) ipdb. Reformatorji so oznanjali povratek k
nepotvorjeni razodeti resnici, ki so jo po njihovi sodbi različni samozva-
ni varuhi pokvarili. Toda, kje je vir prave, zanesljive razlage? Erazem, ki
je sicer na vso moč spoštoval Hieronima (zelo pogosto mu prideva ozna-
ko »divus« – »božanski«), je pokazal na grški izvirnik kot na avtentično
besedilo. Zanimivo je, da najdemo tudi pri Trubarju primere, ki govore
o tem, da je priznaval prvo mesto grškemu izvirniku. V predgovoru za
31 Erasmus Roterodamus, Tomus primus paraphraseon, Basilae 1524, str. a5b. Prim.
Ruplov prevod odlomka v monografiji Primož Trubar, str. 25: »... Tudi Latinci se
niso plašili prevesti govorico apostolov v rimski jezik, in Hieronimus ni štel za
prestopek zoper vero, ko je sveto pismo prelagal v dalmatščino...“ Ad dalmatice:
v izvodu v NUK v Ljubljani (št. 15463), ki je bil nekdaj last gornjegrajske škofijske
knjižnice, je nad to besedo napisano: superstitio!
32 Tenenti–Romano, Die Grundlegung der modernen Welt, Fischer-Weltgeschichte
12, Frankfurt M., str. 257/258.
198
