Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 198
bilo je povedano
so lahko na ta način s stavkom iz najveljavnejšega vira, iz svetega pisma,
utemeljevali ne le pisanje v slovenščini, marveč prav tako njeno uved-
bo kot bogoslužnega (liturgičnega) jezika. Vendar je treba ta dva razlo-
ga, kakor koli sta značilna, včleniti v širši kompleks okoli apostola Pavla,
kajti sveti Pavel sodi med tista imena biblijskih pisateljev, na katera so se
oboji, humanisti in reformatorji, najpogosteje sklicevali.
Nekaj primerov, kako sta vodilna protagonista humanizma in refor-
macije v prvi polovici 16. stoletja, Erazem in Luther, črpala iz krščan-
ske ideologije apostola – filozofa Pavla. Že v prvotnem predgovoru za
Enchiridion militis christiani (1501) je pozival Erazem bralca: »Predvsem
se seznani s Pavlom!«28 In, serijo slovitih Parafraz (1517–1523, nato pona-
tisi) so uvedla tolmačenja Pavlovih listov, ali, omenjeni Paraclesis naš-
teva Erazem takoj za evangeliji Pavlova pisma, ki naj bi jih brale celo
vse žene in naj bi jih prevedli v vse jezike. Podobno Luther. Ob Pavlovi
besedi o pravičnosti božji, ki se razodeva v evangeliju, se je zganil nje-
gov metafizični nemir, ki ga je gnal v brezprizivno vztrajanje pri oseb-
no spoznani resnici. Enako tisti, ki so se učili pri Erazmu ali Luthru ali
pri obema. Pri Trubarju so posejana sklicevanja na Pavlove stavke za-
čenši s katekizmom in abecednikom preko »cerkvene ordninge« vse do
zadnjih knjig. Le en primer:
O avtorju, vsebini in neizrekljivi koristi lista do Rimljanov, ki ga vsi
pobožni in učeni imajo in silno cenijo kot pravi in poglavitni del nove-
ga testamenta in najčistejši evangelij ... sem ... že prej govoril in razlagal ...
(1560).29
Erazem in Luther sta dajala in priznavala svetemu pismu najvišjo
avtoriteto v teološko-filozofskem in v moralnem smislu, kar velja tudi
za Trubarja. Kakor je ta načelna postavka jasna in nesporna, se ven-
dar v njenih vsebinskih globinah in ozadjih skrivajo občutljive razlike,
ki so ločile humanista od reformatorja. Zato se velja v naši razpravi, ki
je urejena glede na razmerje Erazem–Trubar, omejiti na čimbolj razvi-
dna dognanja.
28 Gl. pod 23: str. 76.
29 Gl. pod 16: str. 42.
196
so lahko na ta način s stavkom iz najveljavnejšega vira, iz svetega pisma,
utemeljevali ne le pisanje v slovenščini, marveč prav tako njeno uved-
bo kot bogoslužnega (liturgičnega) jezika. Vendar je treba ta dva razlo-
ga, kakor koli sta značilna, včleniti v širši kompleks okoli apostola Pavla,
kajti sveti Pavel sodi med tista imena biblijskih pisateljev, na katera so se
oboji, humanisti in reformatorji, najpogosteje sklicevali.
Nekaj primerov, kako sta vodilna protagonista humanizma in refor-
macije v prvi polovici 16. stoletja, Erazem in Luther, črpala iz krščan-
ske ideologije apostola – filozofa Pavla. Že v prvotnem predgovoru za
Enchiridion militis christiani (1501) je pozival Erazem bralca: »Predvsem
se seznani s Pavlom!«28 In, serijo slovitih Parafraz (1517–1523, nato pona-
tisi) so uvedla tolmačenja Pavlovih listov, ali, omenjeni Paraclesis naš-
teva Erazem takoj za evangeliji Pavlova pisma, ki naj bi jih brale celo
vse žene in naj bi jih prevedli v vse jezike. Podobno Luther. Ob Pavlovi
besedi o pravičnosti božji, ki se razodeva v evangeliju, se je zganil nje-
gov metafizični nemir, ki ga je gnal v brezprizivno vztrajanje pri oseb-
no spoznani resnici. Enako tisti, ki so se učili pri Erazmu ali Luthru ali
pri obema. Pri Trubarju so posejana sklicevanja na Pavlove stavke za-
čenši s katekizmom in abecednikom preko »cerkvene ordninge« vse do
zadnjih knjig. Le en primer:
O avtorju, vsebini in neizrekljivi koristi lista do Rimljanov, ki ga vsi
pobožni in učeni imajo in silno cenijo kot pravi in poglavitni del nove-
ga testamenta in najčistejši evangelij ... sem ... že prej govoril in razlagal ...
(1560).29
Erazem in Luther sta dajala in priznavala svetemu pismu najvišjo
avtoriteto v teološko-filozofskem in v moralnem smislu, kar velja tudi
za Trubarja. Kakor je ta načelna postavka jasna in nesporna, se ven-
dar v njenih vsebinskih globinah in ozadjih skrivajo občutljive razlike,
ki so ločile humanista od reformatorja. Zato se velja v naši razpravi, ki
je urejena glede na razmerje Erazem–Trubar, omejiti na čimbolj razvi-
dna dognanja.
28 Gl. pod 23: str. 76.
29 Gl. pod 16: str. 42.
196
