Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 214
razgledi, vpogledi
Odtod tudi zasuk v njegovem pisanju, ki je konec štiridesetih let 16.
stoletja še naklonjeno zboru, kar je razvidno iz zapisa v njegovem prvem
posegu proti seznamu prepovedanih knjig. V svojem komentarju k se-
znamu Giovannija della Case tako piše, da lahko »svoboden krščanski
koncil s svojo veljavo reši zagate, ki so se porodile v Cerkvi«. S porazom
reformam naklonjenega Polea na konklavu in izvolitvijo Julija III. leta
1550, ki ga je poleg vmešavanja evropskih sil zaznamovalo tudi podtal-
no delovanje Svetega oficija, pa je začel Vergerij resno dvomiti, da bi novi
papež lahko sklical »svoboden« koncil. Nad Rimom se je dvigala tudi
mračna senca Gian Pietra Carafe, kasnejšega Pavla IV., ki je s pomočjo
inkvizicije sčasoma prevzel nadzor nad mehanizmom papeških volitev
in z različnimi metodami pritiskal na »problematične« prelate. Čeprav
je Julij skušal vsaj delno zajeziti Carafovo ofenzivo proti spiritualom, je
bil leta 1550 dobršen del Vergerijeve polemične dejavnosti v izgnanstvu
že naperjen proti novemu papežu. Tako je od njegove izvolitve do za-
ključka drugega zasedanja koncila leta aprila leta 1552 dal natisniti vrsto
spisov, ki jih Hubert označuje celo za ključno fazo njegove propagan-
dne dejavnosti. Na to plodovito obdobje se pomensko navezujejo tudi
Dopisi papeškega tajnika, zato se mu velja posvetiti nekoliko podrobneje.
Vergerij novembra 1550 v spisu z naslovom De‘ portamenti di papa
Giulio III, naslovljenem na angleškega kralja Edvarda VI., že razglablja,
ali bi lahko Karel V. in ostali vladarji sploh preprečili »papeški« koncil
in tako spodbudili k prevzemu pobude tiste mlačne italijanske prelate,
»ki posnemajo Nikodema«. Ob sklicu drugega zasedanja, ki ga je pa-
pež ob Karlovi podpori razglasil z odlokom Bulla reductionis, je lahko
Vergerij zgolj upal na čim slabšo udeležbo in za zgled postavil celo fran-
coske prelate, ki so se obiska vzdržali. S tem namenom je dal najprej na-
tisniti nekakšno parodijo bule, ki je poleg izvirnega besedila dokumen-
ta vsebovala tudi komentar, pripisan koprskemu sorodniku Ottonellu
Vidi. Pogosto uporabljeno orodje Vergerijeve propagande je bila namreč
tudi izdaja avtentičnih cerkvenih dokumentov, pospremljenih s pole-
mičnimi komentarji. Spomladi leta 1551 je Vergerij objavil nekoliko ob-
sežnejšo zbirko različnih dokumentov in spisov z latinskim komentar-
jem in pomenljivim naslovom Concilium Tridentinum fugiendum esse
212
Odtod tudi zasuk v njegovem pisanju, ki je konec štiridesetih let 16.
stoletja še naklonjeno zboru, kar je razvidno iz zapisa v njegovem prvem
posegu proti seznamu prepovedanih knjig. V svojem komentarju k se-
znamu Giovannija della Case tako piše, da lahko »svoboden krščanski
koncil s svojo veljavo reši zagate, ki so se porodile v Cerkvi«. S porazom
reformam naklonjenega Polea na konklavu in izvolitvijo Julija III. leta
1550, ki ga je poleg vmešavanja evropskih sil zaznamovalo tudi podtal-
no delovanje Svetega oficija, pa je začel Vergerij resno dvomiti, da bi novi
papež lahko sklical »svoboden« koncil. Nad Rimom se je dvigala tudi
mračna senca Gian Pietra Carafe, kasnejšega Pavla IV., ki je s pomočjo
inkvizicije sčasoma prevzel nadzor nad mehanizmom papeških volitev
in z različnimi metodami pritiskal na »problematične« prelate. Čeprav
je Julij skušal vsaj delno zajeziti Carafovo ofenzivo proti spiritualom, je
bil leta 1550 dobršen del Vergerijeve polemične dejavnosti v izgnanstvu
že naperjen proti novemu papežu. Tako je od njegove izvolitve do za-
ključka drugega zasedanja koncila leta aprila leta 1552 dal natisniti vrsto
spisov, ki jih Hubert označuje celo za ključno fazo njegove propagan-
dne dejavnosti. Na to plodovito obdobje se pomensko navezujejo tudi
Dopisi papeškega tajnika, zato se mu velja posvetiti nekoliko podrobneje.
Vergerij novembra 1550 v spisu z naslovom De‘ portamenti di papa
Giulio III, naslovljenem na angleškega kralja Edvarda VI., že razglablja,
ali bi lahko Karel V. in ostali vladarji sploh preprečili »papeški« koncil
in tako spodbudili k prevzemu pobude tiste mlačne italijanske prelate,
»ki posnemajo Nikodema«. Ob sklicu drugega zasedanja, ki ga je pa-
pež ob Karlovi podpori razglasil z odlokom Bulla reductionis, je lahko
Vergerij zgolj upal na čim slabšo udeležbo in za zgled postavil celo fran-
coske prelate, ki so se obiska vzdržali. S tem namenom je dal najprej na-
tisniti nekakšno parodijo bule, ki je poleg izvirnega besedila dokumen-
ta vsebovala tudi komentar, pripisan koprskemu sorodniku Ottonellu
Vidi. Pogosto uporabljeno orodje Vergerijeve propagande je bila namreč
tudi izdaja avtentičnih cerkvenih dokumentov, pospremljenih s pole-
mičnimi komentarji. Spomladi leta 1551 je Vergerij objavil nekoliko ob-
sežnejšo zbirko različnih dokumentov in spisov z latinskim komentar-
jem in pomenljivim naslovom Concilium Tridentinum fugiendum esse
212
