Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 216
razgledi, vpogledi
licev ravnajo previdno, saj ima o njih precej podatkov pa tudi sredstvo,
da jih učinkovito razširi. Dialog, v katerem nastopajo tudi resnične in še
živeče osebnosti tistega časa, je vsekakor eno od zanimivejših in hkrati
nevarnejših orodij Vergerijeve propagande.
Drugega zasedanja koncila, ki je trajalo razmeroma kratek čas, so se,
za razliko od prvega, v večjem številu udeležili tudi škofje s cesarske-
ga ozemlja in poslanci mnogih protestantskih knezov, a njihovih zah-
tev, ki so se navezovale predvsem na papeško oblast, niso uslišali. Julij je
med drugim potrdil tudi odlok o transsubstanciaciji, ki duhovniku daje
moč, da med obredom evharistije spremeni vino in kruh v Jezusovo kri
in telo, ter poslal jasno sporočilo protestantom o možnostih sprave gle-
de doktrinarnih vprašanj. Koncil je postal tista »pošast«, kot ga imenu-
je Vergerij v Šestih dialogih, proti kateri se ni upal vzdigniti noben ita-
lijanski kardinal ali država.
V času po koncu drugega zasedanja tridentinskega koncila je bilo
Vergerijevo stališče glede zbora popolnoma jasno. Njegovo razmišlja-
nje glede tega nemara najbolje povzema knjižica, izdana leta 1553, torej
kako leto pred nastankom Dopisov papeškega tajnika, z razširjenim nas-
lovom ene njegovih prejšnjih zbirk: Concilium non modo Tridentinum,
sed omne papisticum perpetuo fugiendum esse omnibus piis (»Vsi pobožni
ljudje bi se morali vobče ogibati vsem papeškim koncilom, ne samo tri-
dentinskemu«). Ozračje, v katerem so nastajali Dopisi, je tako že zazna-
moval dvig »tiranskega« papeža in ko se je Carafa ob pomoči Svetega ofi-
cija leta 1555 tudi sam povzpel na papeški prestol, je politika inkvizicije
postala tudi uradna politika Cerkve. Možnosti, da koncil ne bi bil pape-
ški, kot je tožil Vergerij, v tistem času pravzaprav ni bilo več.
Dopisi papeškega tajnika
Dopisi papeškega tajnika so nastali kmalu po Vergerijevi selitvi iz
Graubündna na Würtenberško, kjer je ta nadaljeval s svojo silovito knji-
žno dejavnostjo v italijanskem in latinskem jeziku. Delo je bilo verjetno
prvič natisnjeno leta 1556, njegova zasnova pa je vsaj kako leto starejša in
214
licev ravnajo previdno, saj ima o njih precej podatkov pa tudi sredstvo,
da jih učinkovito razširi. Dialog, v katerem nastopajo tudi resnične in še
živeče osebnosti tistega časa, je vsekakor eno od zanimivejših in hkrati
nevarnejših orodij Vergerijeve propagande.
Drugega zasedanja koncila, ki je trajalo razmeroma kratek čas, so se,
za razliko od prvega, v večjem številu udeležili tudi škofje s cesarske-
ga ozemlja in poslanci mnogih protestantskih knezov, a njihovih zah-
tev, ki so se navezovale predvsem na papeško oblast, niso uslišali. Julij je
med drugim potrdil tudi odlok o transsubstanciaciji, ki duhovniku daje
moč, da med obredom evharistije spremeni vino in kruh v Jezusovo kri
in telo, ter poslal jasno sporočilo protestantom o možnostih sprave gle-
de doktrinarnih vprašanj. Koncil je postal tista »pošast«, kot ga imenu-
je Vergerij v Šestih dialogih, proti kateri se ni upal vzdigniti noben ita-
lijanski kardinal ali država.
V času po koncu drugega zasedanja tridentinskega koncila je bilo
Vergerijevo stališče glede zbora popolnoma jasno. Njegovo razmišlja-
nje glede tega nemara najbolje povzema knjižica, izdana leta 1553, torej
kako leto pred nastankom Dopisov papeškega tajnika, z razširjenim nas-
lovom ene njegovih prejšnjih zbirk: Concilium non modo Tridentinum,
sed omne papisticum perpetuo fugiendum esse omnibus piis (»Vsi pobožni
ljudje bi se morali vobče ogibati vsem papeškim koncilom, ne samo tri-
dentinskemu«). Ozračje, v katerem so nastajali Dopisi, je tako že zazna-
moval dvig »tiranskega« papeža in ko se je Carafa ob pomoči Svetega ofi-
cija leta 1555 tudi sam povzpel na papeški prestol, je politika inkvizicije
postala tudi uradna politika Cerkve. Možnosti, da koncil ne bi bil pape-
ški, kot je tožil Vergerij, v tistem času pravzaprav ni bilo več.
Dopisi papeškega tajnika
Dopisi papeškega tajnika so nastali kmalu po Vergerijevi selitvi iz
Graubündna na Würtenberško, kjer je ta nadaljeval s svojo silovito knji-
žno dejavnostjo v italijanskem in latinskem jeziku. Delo je bilo verjetno
prvič natisnjeno leta 1556, njegova zasnova pa je vsaj kako leto starejša in
214
