Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 215
tomaž jurca
omnibus piis (»Tridentinskemu koncilu bi se morali ogniti vsi pobožni
ljudje«). V njej je med drugim zbral pričevanja o tem, kako so z drugače
mislečimi ravnali na prejšnjih koncilih, ter opomnil na smrt Jana Husa.
Nadvse domiseln je njegov literarni dodatek, Bracciolinijev opis muče-
nja in smrti Hieronima iz Prage, ki se je, podobno kot Hus, opiral na
cesarsko zagotovilo prostega prehoda. Zbirka, ki je bila toplo sprejeta
predvsem v protestantskem svetu, je zastavljena kot opozorilo vsem, ki
bi svojo usodo zaupali papežu in se preveč zanašali na cesarsko zaščito.
Bolj poglobljena tovrstna dela pa je Vergerij napisal v italijanščini,
saj je imel obveščanje sonarodnjakov v domovini vseskozi za predno-
stno nalogo svoje propagande. Tu velja omeniti predvsem delo Sei dialo-
gi ne‘ quali diffusamente si ragiona del concilio di Trento, ki je anonimno
in brez vseh podatkov o izdaji izšlo začetek leta 1552, skoraj zagotovo
pri Landolfiju v Poschiavu. Tokrat se je Vergerij odločil za obliko dia-
loga. Delo je zanimivo predvsem zato, ker v njem poleg literarnih likov
Malkolfa in Laktancija nastopata tudi resnični osebi, škofa Soranzo in
Nacchianti. Omenjenima škofoma Vergerij zelo svobodno polaga v usta
besede, s katerimi skušata prepričati neimenovanega italijanskega pre-
lata, da se ne bi udeležil koncila. Pri tem se opirata na izkušnje s prvega
zasedanja, kjer sta zaradi zagovarjanja svojih stališč imela nemalo težav.
Soranzo, ki se je med svojo kratkotrajno udeležbo na zboru uprl odloku
o opravičenju, je pri tem še posebej odločen, saj pravi, da bi bilo »treba
razpustiti ta koncil, poln prevar, da ne bi mogel škodovati božji slavi in
miru med krščanskimi ljudstvi«.
Vergerij je Soranzu tako pripisal dokaj težke besede, sploh, če upo-
števamo, da je omenjeni v tistem času še opravljal škofovsko službo in
imel celo težave z inkvizicijo. Še več, zaradi suma krivoverstva so ga ko-
nec marca 1551 za krajši čas zaprli v Castel Sant‘ Angelo, kjer je preklical
svoje prejšnje trditve, da bi se opral krivde. Seveda je bil Vergerij s tem
seznanjen, kot je verjetno tudi predvideval, da bodo beneška vlada in
dobra poznanstva Soranza obvarovala hujše kazni. Spričo tega se lahko
vprašamo, kaj je bil pravzaprav namen tovrstnega pisanja. Bolj kot na-
merno škodovanje italijanskim prelatom iz vrst spiritualov bi v tem pri-
meru šlo lahko za opozorilo ali celo grožnjo, naj glede koncila in prek-
213
omnibus piis (»Tridentinskemu koncilu bi se morali ogniti vsi pobožni
ljudje«). V njej je med drugim zbral pričevanja o tem, kako so z drugače
mislečimi ravnali na prejšnjih koncilih, ter opomnil na smrt Jana Husa.
Nadvse domiseln je njegov literarni dodatek, Bracciolinijev opis muče-
nja in smrti Hieronima iz Prage, ki se je, podobno kot Hus, opiral na
cesarsko zagotovilo prostega prehoda. Zbirka, ki je bila toplo sprejeta
predvsem v protestantskem svetu, je zastavljena kot opozorilo vsem, ki
bi svojo usodo zaupali papežu in se preveč zanašali na cesarsko zaščito.
Bolj poglobljena tovrstna dela pa je Vergerij napisal v italijanščini,
saj je imel obveščanje sonarodnjakov v domovini vseskozi za predno-
stno nalogo svoje propagande. Tu velja omeniti predvsem delo Sei dialo-
gi ne‘ quali diffusamente si ragiona del concilio di Trento, ki je anonimno
in brez vseh podatkov o izdaji izšlo začetek leta 1552, skoraj zagotovo
pri Landolfiju v Poschiavu. Tokrat se je Vergerij odločil za obliko dia-
loga. Delo je zanimivo predvsem zato, ker v njem poleg literarnih likov
Malkolfa in Laktancija nastopata tudi resnični osebi, škofa Soranzo in
Nacchianti. Omenjenima škofoma Vergerij zelo svobodno polaga v usta
besede, s katerimi skušata prepričati neimenovanega italijanskega pre-
lata, da se ne bi udeležil koncila. Pri tem se opirata na izkušnje s prvega
zasedanja, kjer sta zaradi zagovarjanja svojih stališč imela nemalo težav.
Soranzo, ki se je med svojo kratkotrajno udeležbo na zboru uprl odloku
o opravičenju, je pri tem še posebej odločen, saj pravi, da bi bilo »treba
razpustiti ta koncil, poln prevar, da ne bi mogel škodovati božji slavi in
miru med krščanskimi ljudstvi«.
Vergerij je Soranzu tako pripisal dokaj težke besede, sploh, če upo-
števamo, da je omenjeni v tistem času še opravljal škofovsko službo in
imel celo težave z inkvizicijo. Še več, zaradi suma krivoverstva so ga ko-
nec marca 1551 za krajši čas zaprli v Castel Sant‘ Angelo, kjer je preklical
svoje prejšnje trditve, da bi se opral krivde. Seveda je bil Vergerij s tem
seznanjen, kot je verjetno tudi predvideval, da bodo beneška vlada in
dobra poznanstva Soranza obvarovala hujše kazni. Spričo tega se lahko
vprašamo, kaj je bil pravzaprav namen tovrstnega pisanja. Bolj kot na-
merno škodovanje italijanskim prelatom iz vrst spiritualov bi v tem pri-
meru šlo lahko za opozorilo ali celo grožnjo, naj glede koncila in prek-
213
