Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 213
tomaž jurca
vih bogatih diplomatskih izkušenj, poznavanja zgodovine in zmožnos-
ti pridobivanja ter širjenja zaupnih cerkvenih dokumentov.
Vergerij in tridentinski koncil
Cerkveni zbor, ki bi lahko preprečil razkol v zahodnem krščanstvu,
je bil ena glavnih Vergerijevih skrbi že v času njegove kariere cerkvene-
ga diplomata. V svoji drugi nunciaturi med letoma 1535 in 1536 je v služ-
bi Pavla III. skušal kneze severnih dežel prepričati, da ne bi nasproto-
vali sklicu koncila zunaj nemških meja in pristali na zbor v Mantovi.
Čeprav tedaj še ni bil naklonjen protestantizmu, katerega je imel pri-
ložnost pobližje spoznati v nemških deželah, je Vergerij že začel razmi-
šljati o reformi cerkve. Ta razmišljanja je poglobil v času po imenova-
nju za koprskega škofa, ki ga je najprej izkoristil za potovanja po Italiji
in utrjevanje stikov z uglednimi italijanskimi knezi in prelati. Zavoljo
svojih srečanj s protestantskimi teologi v Wormsu in Regensburgu, kjer
se je med letoma 1540 in 1541 mudil kot zastopnik francoskega kralja
Franca I., je kmalu vzbudil sume papeških poslancev, postopno pa ga
je od Rima oddaljilo tudi delovanje v domači škofiji, kjer se je pri svojih
poskusih uvajanja reforme sprl z domačo duhovščino. Prav ta je v veli-
ki meri prispevala, da so ravno v času začetka prvega zasedanja triden-
tinskega koncila proti Vergeriju sprožili inkvizicijski postopek. Zaradi
omenjenih težav mu je bilo sodelovanje na zboru, ki se ga je skušal leta
1546 udeležiti kar dvakrat, onemogočeno. Verjetno ni zanemarljivo dej-
stvo, da mu pri teh poskusih ni pomagal niti reformam sicer naklonje-
ni kardinal Reginald Pole, ki je bil med papeškimi legati in je bil pred
tem Vergeriju vseskozi v oporo. Tudi spričo omenjenih razočaranj, po-
vezanih z ravnanji mnogih italijanskih prelatov, je Vergerij začel resne-
je razmišljati o smiselnosti zbora. Prav t. i. nikodemizem visokih itali-
janskih klerikov, ljudi, ki so spoznali luč evangelija, a se ji zaradi svojih
udobnih služb niso odločili slediti, je bil eden pomembnejših dejavni-
kov, ki so ga sčasoma odvrnili od koncila.
211
vih bogatih diplomatskih izkušenj, poznavanja zgodovine in zmožnos-
ti pridobivanja ter širjenja zaupnih cerkvenih dokumentov.
Vergerij in tridentinski koncil
Cerkveni zbor, ki bi lahko preprečil razkol v zahodnem krščanstvu,
je bil ena glavnih Vergerijevih skrbi že v času njegove kariere cerkvene-
ga diplomata. V svoji drugi nunciaturi med letoma 1535 in 1536 je v služ-
bi Pavla III. skušal kneze severnih dežel prepričati, da ne bi nasproto-
vali sklicu koncila zunaj nemških meja in pristali na zbor v Mantovi.
Čeprav tedaj še ni bil naklonjen protestantizmu, katerega je imel pri-
ložnost pobližje spoznati v nemških deželah, je Vergerij že začel razmi-
šljati o reformi cerkve. Ta razmišljanja je poglobil v času po imenova-
nju za koprskega škofa, ki ga je najprej izkoristil za potovanja po Italiji
in utrjevanje stikov z uglednimi italijanskimi knezi in prelati. Zavoljo
svojih srečanj s protestantskimi teologi v Wormsu in Regensburgu, kjer
se je med letoma 1540 in 1541 mudil kot zastopnik francoskega kralja
Franca I., je kmalu vzbudil sume papeških poslancev, postopno pa ga
je od Rima oddaljilo tudi delovanje v domači škofiji, kjer se je pri svojih
poskusih uvajanja reforme sprl z domačo duhovščino. Prav ta je v veli-
ki meri prispevala, da so ravno v času začetka prvega zasedanja triden-
tinskega koncila proti Vergeriju sprožili inkvizicijski postopek. Zaradi
omenjenih težav mu je bilo sodelovanje na zboru, ki se ga je skušal leta
1546 udeležiti kar dvakrat, onemogočeno. Verjetno ni zanemarljivo dej-
stvo, da mu pri teh poskusih ni pomagal niti reformam sicer naklonje-
ni kardinal Reginald Pole, ki je bil med papeškimi legati in je bil pred
tem Vergeriju vseskozi v oporo. Tudi spričo omenjenih razočaranj, po-
vezanih z ravnanji mnogih italijanskih prelatov, je Vergerij začel resne-
je razmišljati o smiselnosti zbora. Prav t. i. nikodemizem visokih itali-
janskih klerikov, ljudi, ki so spoznali luč evangelija, a se ji zaradi svojih
udobnih služb niso odločili slediti, je bil eden pomembnejših dejavni-
kov, ki so ga sčasoma odvrnili od koncila.
211
