Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 217
tomaž jurca
sega nemara celo v zadnje mesece Julijevega pontifikata, kar razkrivajo
tudi Vergerijeva pisma Bullingerju. Ta čas nastanka je skladnejši tudi s
samo vsebino dela, ki skuša papeža odvrniti od misli na ponoven sklic
koncila, saj je znano, da je bil Pavel IV. zboru že od samega začetka ne-
naklonjen. Kaže, da je končno besedilo izdaje iz leta 1556 Vergerij obli-
koval malo pred tiskom in ga namenil Pavlu. V tej luči vsebina dela za-
živi predvsem kot subtilni posmeh in ironični pozdrav novemu papežu,
katerega namen je prej psihološka igra kot pa resnično prepričevanje.
Delo se tako izkaže za zanimivo mešanico invektive, ki ima v italijan-
ski književnosti bogato zgodovino, in protestantske propagande, prežete
z Vergeriju lastno ostrino, satirično mislijo in odlično informiranostjo.
Prva razprava nosi naslov Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponov-
nem sklicu Tridentinskega koncila, z ironičnim pripisom »Veliko je na-
mreč upanje, da bo prišlo do miru« na naslovni strani. Vergerij se tako
postavi v dobro poznano vlogo papeževega tajnika, ki skuša v zaupnem
dopisu svetega očeta prepričati v nesmiselnost ponovnega sklica zbora.
Protestantski pozivi k univerzalnem, svobodnem in krščanskem koncilu,
na katerem bi kristjani iz vseh dežel brez strahu smeli izraziti svoja sta-
lišča in z njega tudi varno odšli, naj bi bili povsem nezdružljivi s katoli-
škim tolmačenjem omenjenih izrazov in z avtoritarnim pojasnilom, da
se lahko protestanti udeležijo zbora zgolj, da bi slišali svojo obsodbo. V
tem delu je vsekakor najzabavnejša implicitna grožnja, vpletena v navi-
dez zaskrbljeno razmišljanje tajnika, ki ugotavlja, da bi se ob ponovnem
sklicu zbora slabo podkovani papeški teologi, »večinoma sladokusci in
užitkarji«, kaj slabo znašli v družbi veliko kompetentnejših protestant-
skih učenjakov. Še več, tudi ostali pravoverni škofje bi se na takem sreča-
nju lahko okužili z njihovo boleznijo in jo raznesli na vse konce Evrope.
Ponoven sklic koncila bi bil tako nadvse škodljiv za Rimsko cerkev.
V okviru terminološkega utemeljevanja tajnika je zanimiv pred-
vsem izraz traditiones, ki se nanaša na cerkveno izročilo, kasnejše od
Svetega pisma, in ga v tem kontekstu omenja tudi Dante v svoji Monarhiji
(Alighieri [1313] 2013, 97). Seveda florentinski pesnik pojasni, da različ-
ni cerkveni odloki ne morejo biti pomembnejši od Svetega pisma, kar
je tudi ena glavnih zahtev protestantov. Da je Vergerij ravno v tem času
215
sega nemara celo v zadnje mesece Julijevega pontifikata, kar razkrivajo
tudi Vergerijeva pisma Bullingerju. Ta čas nastanka je skladnejši tudi s
samo vsebino dela, ki skuša papeža odvrniti od misli na ponoven sklic
koncila, saj je znano, da je bil Pavel IV. zboru že od samega začetka ne-
naklonjen. Kaže, da je končno besedilo izdaje iz leta 1556 Vergerij obli-
koval malo pred tiskom in ga namenil Pavlu. V tej luči vsebina dela za-
živi predvsem kot subtilni posmeh in ironični pozdrav novemu papežu,
katerega namen je prej psihološka igra kot pa resnično prepričevanje.
Delo se tako izkaže za zanimivo mešanico invektive, ki ima v italijan-
ski književnosti bogato zgodovino, in protestantske propagande, prežete
z Vergeriju lastno ostrino, satirično mislijo in odlično informiranostjo.
Prva razprava nosi naslov Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponov-
nem sklicu Tridentinskega koncila, z ironičnim pripisom »Veliko je na-
mreč upanje, da bo prišlo do miru« na naslovni strani. Vergerij se tako
postavi v dobro poznano vlogo papeževega tajnika, ki skuša v zaupnem
dopisu svetega očeta prepričati v nesmiselnost ponovnega sklica zbora.
Protestantski pozivi k univerzalnem, svobodnem in krščanskem koncilu,
na katerem bi kristjani iz vseh dežel brez strahu smeli izraziti svoja sta-
lišča in z njega tudi varno odšli, naj bi bili povsem nezdružljivi s katoli-
škim tolmačenjem omenjenih izrazov in z avtoritarnim pojasnilom, da
se lahko protestanti udeležijo zbora zgolj, da bi slišali svojo obsodbo. V
tem delu je vsekakor najzabavnejša implicitna grožnja, vpletena v navi-
dez zaskrbljeno razmišljanje tajnika, ki ugotavlja, da bi se ob ponovnem
sklicu zbora slabo podkovani papeški teologi, »večinoma sladokusci in
užitkarji«, kaj slabo znašli v družbi veliko kompetentnejših protestant-
skih učenjakov. Še več, tudi ostali pravoverni škofje bi se na takem sreča-
nju lahko okužili z njihovo boleznijo in jo raznesli na vse konce Evrope.
Ponoven sklic koncila bi bil tako nadvse škodljiv za Rimsko cerkev.
V okviru terminološkega utemeljevanja tajnika je zanimiv pred-
vsem izraz traditiones, ki se nanaša na cerkveno izročilo, kasnejše od
Svetega pisma, in ga v tem kontekstu omenja tudi Dante v svoji Monarhiji
(Alighieri [1313] 2013, 97). Seveda florentinski pesnik pojasni, da različ-
ni cerkveni odloki ne morejo biti pomembnejši od Svetega pisma, kar
je tudi ena glavnih zahtev protestantov. Da je Vergerij ravno v tem času
215
