Page 218 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 218
razgledi, vpogledi
imel v rokah rokopis Monarhije, lahko sklepamo iz njegove grožnje in-
kvizitorjem leta 1554, češ da bo v kratkem poskrbel za prvo tiskano iz-
dajo tega nevarnega Dantejevega dela. Poznal je tudi revolucionarno
razpravo Marsilija Padovanskega z naslovom Defensor pacis, kar je raz-
vidno iz razmišljanj o konciliarizmu, ki jih papeški tajnik nelagodno
razgrinja pred Pavlom IV. Da gre za »strašno knjigo«, ki razglaša, da
je koncil nad papežem, Vergerij pojasni že v svojem odzivu na seznam
prepovedanih knjig iz leta 1549. Izjemna načitanost in poznavanje ita-
lijanske književnosti ter zgodovine sta bila Vergeriju vseskozi v veliko
oporo in na tem področju je imel tisti čas bržkone malo enakovrednih
sogovornikov.
Tudi druga razprava se začne z naslovom, ki ima občuten marsilijan-
ski pridih: »Ali sme papež z orožjem in silo protestantom naložiti sklepe
tridentinskega koncila«. Vseeno pa se kmalu izkaže, da je namen druge-
ga govora predvsem neskromno razkazovanje dobrega poznavanja ta-
kratne evropske politike, s katero se je Vergerij do potankosti seznanil
kot cerkveni diplomat. Tovrstni »zastraševalni« ekskurzi, zasnovani za
zbijanje morale nasprotnika, so v njegovih spisih pogost pojav in se kot
rdeča nit pojavljajo skozi njegovo pisanje ob različnih priložnostih in v
različnih variacijah. Glavni namen druge razprave naj bi bil sicer prep-
ričati papeža, da bi bilo kakršnokoli vojaško posredovanje proti prote-
stantom nesmiselno, saj se je beseda evangelija že preveč razširila po
evropskem severu, ki je za razliko od nestanovitnih zaveznikov Cerkve,
torej cesarja, francoskega kralja in Benetk, trdno povezan v sovraštvu
do vsega, kar je papeško in rimsko. Kljub bistroumni analizi, ki se v slo-
gu Guicciardinija in italijanske historiografije Cinquecenta loteva celo
psiholoških profilov vladarjev, pa se ni mogoče znebiti občutka, da se za
kopico diplomatskih lekcij skriva predvsem avtorjeva zagrenjenost za-
voljo propadle cerkvene kariere. To navsezadnje potrjuje tudi pokrovi-
teljska sklepna misel, da naj Pavel IV., ki je dosegel že častitljivo starost,
raje uživa svoja zadnja leta na udobnem in donosnem položaju in naj se
raje kot vojni posveča obdarovanju svojih sorodnikov. Prav v tem blago-
hotnem nasvetu pa je seveda implicitno ponovno izražena cinična kri-
216
imel v rokah rokopis Monarhije, lahko sklepamo iz njegove grožnje in-
kvizitorjem leta 1554, češ da bo v kratkem poskrbel za prvo tiskano iz-
dajo tega nevarnega Dantejevega dela. Poznal je tudi revolucionarno
razpravo Marsilija Padovanskega z naslovom Defensor pacis, kar je raz-
vidno iz razmišljanj o konciliarizmu, ki jih papeški tajnik nelagodno
razgrinja pred Pavlom IV. Da gre za »strašno knjigo«, ki razglaša, da
je koncil nad papežem, Vergerij pojasni že v svojem odzivu na seznam
prepovedanih knjig iz leta 1549. Izjemna načitanost in poznavanje ita-
lijanske književnosti ter zgodovine sta bila Vergeriju vseskozi v veliko
oporo in na tem področju je imel tisti čas bržkone malo enakovrednih
sogovornikov.
Tudi druga razprava se začne z naslovom, ki ima občuten marsilijan-
ski pridih: »Ali sme papež z orožjem in silo protestantom naložiti sklepe
tridentinskega koncila«. Vseeno pa se kmalu izkaže, da je namen druge-
ga govora predvsem neskromno razkazovanje dobrega poznavanja ta-
kratne evropske politike, s katero se je Vergerij do potankosti seznanil
kot cerkveni diplomat. Tovrstni »zastraševalni« ekskurzi, zasnovani za
zbijanje morale nasprotnika, so v njegovih spisih pogost pojav in se kot
rdeča nit pojavljajo skozi njegovo pisanje ob različnih priložnostih in v
različnih variacijah. Glavni namen druge razprave naj bi bil sicer prep-
ričati papeža, da bi bilo kakršnokoli vojaško posredovanje proti prote-
stantom nesmiselno, saj se je beseda evangelija že preveč razširila po
evropskem severu, ki je za razliko od nestanovitnih zaveznikov Cerkve,
torej cesarja, francoskega kralja in Benetk, trdno povezan v sovraštvu
do vsega, kar je papeško in rimsko. Kljub bistroumni analizi, ki se v slo-
gu Guicciardinija in italijanske historiografije Cinquecenta loteva celo
psiholoških profilov vladarjev, pa se ni mogoče znebiti občutka, da se za
kopico diplomatskih lekcij skriva predvsem avtorjeva zagrenjenost za-
voljo propadle cerkvene kariere. To navsezadnje potrjuje tudi pokrovi-
teljska sklepna misel, da naj Pavel IV., ki je dosegel že častitljivo starost,
raje uživa svoja zadnja leta na udobnem in donosnem položaju in naj se
raje kot vojni posveča obdarovanju svojih sorodnikov. Prav v tem blago-
hotnem nasvetu pa je seveda implicitno ponovno izražena cinična kri-
216
