Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije
Prav dejstvo, da je reformacija za seboj pustila številne neizbrisne
sledi, so politične elite v posameznih zgodovinskih obdobjih rade in-
strumentalizirale za dokazovanje svoje moči (Lehmann 2005, 45–60).
Čeprav je zgodovinsko gledano nadvse vprašljivo, ali je Martin Luther
(1483–1546) svojih 95 tez o odpustkih pribil na vrata cerkve Vseh svetih
v Wittenbergu4 ali pa gre zgolj za tradicionalno izpričano legendo in so
bile teze koncipirane bolj kot apodiktični pamflet in kot izhodišče za
nadaljnjo poglobljeno razpravo, so ljudje skozi stoletja obeleževali tako
obletnice reformacije kakor tudi ohranjali živ spomin na Luthra. A za
historično prelomnico ni štel le 31. oktober 1517, temveč je šlo za kon-
tinuiteto pred in po tem datumu. Jubilejnim slovesnostim so svoj pe-
čat pogosto vtisnile prevladujoče politične konstelacije, značilne za do-
ločeno zgodovinsko obdobje. Tako je bil Luther leta 1617, ko so se nad
Evropo zbirali temni oblaki in je nad njo visela grožnja krvave verske
vojne, simbol boja proti Rimu in papeštvu. Leta 1717 je veljal za ikono,
ki je ljudi popeljala iz temačnega srednjega v novi vek, in sto let pozne-
je, ko so leta 1817 v Turingiji, na gradu Wartburg, na pravem versko-na-
cionalnem shodu proslavljali tristoto obletnico reformacije in zmago če-
trto obletnico zmage združene evropske vojske v bitki pri Leipzigu, so
Luthra povzdignili v nemškega nacionalnega junaka. Sredi prve vojne,
leta 1917, je veljal ne le za utemeljitelja nemškega jezika, temveč je pos-
tal »personifikacija pravega Nemca« (Koch 2016, nepag.). Za 450. oble-
tnico Luthrovega rojstva, v letu nacionalsocialističnega prevzema ob-
lasti v Nemčiji (1933), so Luthra proslavili kot od Boga poslanega vodjo
(ali vsaj njegovega znanilca), medtem ko je po izgubljeni drugi vojni ob
400. obletnici smrti postal tolažnik Nemcev. V osemdesetih letih 20.
stoletja, ko sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija prerekali o njegovi de-
diščini, pa v Nemški demokratični republiki naenkrat ni več veljal za
knežjega hlapca, temveč za predstavnika zgodnje meščanske revoluci-
4 Margot Käßmann, nemška evangeličanska teologinja, opozarja, da je začetek re-
formacije smiselneje postaviti v leto 1520, ko je Luther zažgal papeško bulo Exsurge
Domine, ki mu je grozila z izobčenjem; leta 1517 bi namreč Luthra lahko prej ozna-
čili za »katoliškega reformatorja« kot pa za začetnika in utemeljitelja reformacij-
skega gibanja (Käßmann 2017). Natančneje o imaginariju Luthra skozi čas piše
Jonatan Vinkler (2018, 27–50).
44
Prav dejstvo, da je reformacija za seboj pustila številne neizbrisne
sledi, so politične elite v posameznih zgodovinskih obdobjih rade in-
strumentalizirale za dokazovanje svoje moči (Lehmann 2005, 45–60).
Čeprav je zgodovinsko gledano nadvse vprašljivo, ali je Martin Luther
(1483–1546) svojih 95 tez o odpustkih pribil na vrata cerkve Vseh svetih
v Wittenbergu4 ali pa gre zgolj za tradicionalno izpričano legendo in so
bile teze koncipirane bolj kot apodiktični pamflet in kot izhodišče za
nadaljnjo poglobljeno razpravo, so ljudje skozi stoletja obeleževali tako
obletnice reformacije kakor tudi ohranjali živ spomin na Luthra. A za
historično prelomnico ni štel le 31. oktober 1517, temveč je šlo za kon-
tinuiteto pred in po tem datumu. Jubilejnim slovesnostim so svoj pe-
čat pogosto vtisnile prevladujoče politične konstelacije, značilne za do-
ločeno zgodovinsko obdobje. Tako je bil Luther leta 1617, ko so se nad
Evropo zbirali temni oblaki in je nad njo visela grožnja krvave verske
vojne, simbol boja proti Rimu in papeštvu. Leta 1717 je veljal za ikono,
ki je ljudi popeljala iz temačnega srednjega v novi vek, in sto let pozne-
je, ko so leta 1817 v Turingiji, na gradu Wartburg, na pravem versko-na-
cionalnem shodu proslavljali tristoto obletnico reformacije in zmago če-
trto obletnico zmage združene evropske vojske v bitki pri Leipzigu, so
Luthra povzdignili v nemškega nacionalnega junaka. Sredi prve vojne,
leta 1917, je veljal ne le za utemeljitelja nemškega jezika, temveč je pos-
tal »personifikacija pravega Nemca« (Koch 2016, nepag.). Za 450. oble-
tnico Luthrovega rojstva, v letu nacionalsocialističnega prevzema ob-
lasti v Nemčiji (1933), so Luthra proslavili kot od Boga poslanega vodjo
(ali vsaj njegovega znanilca), medtem ko je po izgubljeni drugi vojni ob
400. obletnici smrti postal tolažnik Nemcev. V osemdesetih letih 20.
stoletja, ko sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija prerekali o njegovi de-
diščini, pa v Nemški demokratični republiki naenkrat ni več veljal za
knežjega hlapca, temveč za predstavnika zgodnje meščanske revoluci-
4 Margot Käßmann, nemška evangeličanska teologinja, opozarja, da je začetek re-
formacije smiselneje postaviti v leto 1520, ko je Luther zažgal papeško bulo Exsurge
Domine, ki mu je grozila z izobčenjem; leta 1517 bi namreč Luthra lahko prej ozna-
čili za »katoliškega reformatorja« kot pa za začetnika in utemeljitelja reformacij-
skega gibanja (Käßmann 2017). Natančneje o imaginariju Luthra skozi čas piše
Jonatan Vinkler (2018, 27–50).
44
