Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 49
tanja žigon
pravico do uporabe domačega bogoslužnega jezika pri verouku in v lite-
raturi (Kuzmič 1987, 56). Kljub temu je to za evangeličane v Prekmurju
pomenilo, da so bili ločeni od tradicionalnega madžarskega duhovnega
in kulturnega območja ter so se morali na novo organizirati (Fujs 1996,
63). Tudi tu tiči razlog za to, da ima evangeličanski tisk v slovenskem
jeziku tu relativno kratko tradicijo. Šele leta 1920 je pod taktirko ma-
džarskega evangeličanskega duhovnika, seniorja, zgodovinarja in pi-
satelja Števana Kovatša (1866–1945) izšla prva številka t. i. Luhtrovega
koledarja, Luther kalendari, pisana še po madžarski abecedi.9 Nadalje
je med letoma 1922 in 1941 izhajal še mesečnik prekmurskega seniora-
ta Düševni list. V letih po prvi svetovni vojni v omenjenih glasilih ni-
koli niso omenjali obletnic reformacije in morebitnih praznovanj, ob-
javljali pa so besedila o Trubarju, Philippu Melanchtonu (1497–1560)
in Martinu Luthru (Kuzmič 2017, 191–94) pa tudi o protestantskih av-
torjih iz Prekmurja, ki so zaznamovali književno, kulturno in versko
življenje v regiji, med njimi npr. evangeličanski duhovnik, učitelj, pre-
vajalec in avtor številnih spisov Štefan Küzmič (1723–1779) (več o njem
Leskovec et al. 1974; Kuzmič 2014, 184–92).
Za razliko od severovzhodnih delov današnje Slovenije je protirefor-
macija na Kranjskem vrste reformatorjev zdesetkala. Primož Trubar je
moral tako kot mnogi drugi somišljeniki, med njimi tudi na primer na
Kranjskem rojeni Paul Wiener (1495–1554), kasnejši prvi evangeličanski
škof na Sedmograškem (Elze 1882; Pitters 2017, 186–92), zapustiti doma-
čo deželo. Reformacija in protestantizem sta bila zatrta. Šele v 19. stole-
tju so priseljenci iz nemških protestantskih dežel, ki so v iskanju bolj-
šega življenja zapustili domača ognjišča, prišli v slovenske dežele, se tu
ustalili, se preživljali kot vojaki, delavci ali obrtniki in obenem začeli us-
tanavljati nove evangeličanske občine, in sicer v Ljubljani, v Celju in v
Mariboru (Zajšek 2011, 93).
Evangeličanska cerkvena občina v Ljubljani, katere začetki segajo v
čas reformacijskega gibanja v 16. stoletju, je bila uradno ustanovljena 27.
9 Šele leta 1923 pričnejo kontinuirano izdajati Evangeličanski koledar, ki je od leta
1934 dalje izhajal v gajici.
47
pravico do uporabe domačega bogoslužnega jezika pri verouku in v lite-
raturi (Kuzmič 1987, 56). Kljub temu je to za evangeličane v Prekmurju
pomenilo, da so bili ločeni od tradicionalnega madžarskega duhovnega
in kulturnega območja ter so se morali na novo organizirati (Fujs 1996,
63). Tudi tu tiči razlog za to, da ima evangeličanski tisk v slovenskem
jeziku tu relativno kratko tradicijo. Šele leta 1920 je pod taktirko ma-
džarskega evangeličanskega duhovnika, seniorja, zgodovinarja in pi-
satelja Števana Kovatša (1866–1945) izšla prva številka t. i. Luhtrovega
koledarja, Luther kalendari, pisana še po madžarski abecedi.9 Nadalje
je med letoma 1922 in 1941 izhajal še mesečnik prekmurskega seniora-
ta Düševni list. V letih po prvi svetovni vojni v omenjenih glasilih ni-
koli niso omenjali obletnic reformacije in morebitnih praznovanj, ob-
javljali pa so besedila o Trubarju, Philippu Melanchtonu (1497–1560)
in Martinu Luthru (Kuzmič 2017, 191–94) pa tudi o protestantskih av-
torjih iz Prekmurja, ki so zaznamovali književno, kulturno in versko
življenje v regiji, med njimi npr. evangeličanski duhovnik, učitelj, pre-
vajalec in avtor številnih spisov Štefan Küzmič (1723–1779) (več o njem
Leskovec et al. 1974; Kuzmič 2014, 184–92).
Za razliko od severovzhodnih delov današnje Slovenije je protirefor-
macija na Kranjskem vrste reformatorjev zdesetkala. Primož Trubar je
moral tako kot mnogi drugi somišljeniki, med njimi tudi na primer na
Kranjskem rojeni Paul Wiener (1495–1554), kasnejši prvi evangeličanski
škof na Sedmograškem (Elze 1882; Pitters 2017, 186–92), zapustiti doma-
čo deželo. Reformacija in protestantizem sta bila zatrta. Šele v 19. stole-
tju so priseljenci iz nemških protestantskih dežel, ki so v iskanju bolj-
šega življenja zapustili domača ognjišča, prišli v slovenske dežele, se tu
ustalili, se preživljali kot vojaki, delavci ali obrtniki in obenem začeli us-
tanavljati nove evangeličanske občine, in sicer v Ljubljani, v Celju in v
Mariboru (Zajšek 2011, 93).
Evangeličanska cerkvena občina v Ljubljani, katere začetki segajo v
čas reformacijskega gibanja v 16. stoletju, je bila uradno ustanovljena 27.
9 Šele leta 1923 pričnejo kontinuirano izdajati Evangeličanski koledar, ki je od leta
1934 dalje izhajal v gajici.
47
