Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 71
karl w. schwarz
v cesarskih službah. Leta 1555 je iz versko-konfesionalnih razlogov sam
odstopil s političnih funkcij in emigriral v Nemčijo. Že omenjani voj-
voda Krištof ga je vzel za svojega svetovalca in mu dal na razpolago sa-
mostansko poslopje pri cerkvi sv. Amanda v Urachu. Tam je ustanovil
Windische, Chrabatische und Cirulische Truckherey, ki je začela z delom
leta 1561 in delovala do njegove smrti 1564 (v oklepaju povejmo, da je bila
Ungnadova privatna knjižnica predana v oskrbo Baselske univerzitetne
biblioteke) (Heilingsetzer 2005). Sicer nepopolna zbirka tiskov iz Uracha
(17) se nahaja v Tübingenu (Vorndran 1977, 3), ki je imel najtesnejše zve-
ze z jugovzhodom Evrope že od časa Tiffernusa, Vergerija, Ungnada in
Trubarja in ki je zato nota bene lahko vzpostavil tudi prve stike z vzhod-
no cerkvijo (Weismann 1986, 34; Benga 2003).
Ungnada so vodile misijonarske ambicije. Kot privrženec gnesio-
luteranske misijonske strategije (Benz 1949, 192–93, 275, op. 80; Leeb
2009, 257) je hotel prispevati k spreobrnjenju južnih Slovanov in celo
Turkov. V prošnji za pomoč je zapisal, da gre zavodu v Urachu za »po-
večanje Božje slave, spreobrnjenje, odrešenje in blaženost ubogih, ne-
vednih in brezbožnih Slovencev, Hrvatov in Turkov« (Weismann 1986,
30). Stranski učinek tega bi bila stabilizacija vojaških razmer na Balkanu
in omejitev osmanske nevarnosti (Knüppel 2004). V uraško podjetje je
vložil vse svoje premoženje; za voditelja zavoda je bil imenovan Primož
Trubar. Trubarju sta ob strani stala dva hrvaška teologa, Štefan Konzul
(1521–1579) in Antun Dalmata (1500–1579), ki sta njegova besedila preve-
dla v hrvaščino; sodelovanje je bilo zelo težavno, obremenjevale so ga
različne jezikovne koncepcije (Jembrich 1995), ljubosumnosti in morda
tudi konkurenčna zavist. Za financiranje sta skrbela Ungnad in Vergerij;
notranjeavstrijsko plemstvo in stanovi Notranje Avstrije so bogato da-
rovali za to velikopotezno razširjanje Biblije. Med letoma 1560 in 1564 je
bilo natisnjenih 37 del v 30.000 izvodih, od tega 4 v slovenščini, 13 v sr-
bohrvaščini v glagolici, 7 v srbohrvaščini v cirilici, 5 v srbohrvaščini v
latinici, 6 v italijanščini in 1 v nemščini (Ehmer 2011, 211; Lagler 2011).9
Vsa ta dela so bila posamično predstavljena in obravnavana v razpra-
9 Glej tudi katalog razstave v Brezah (Fresach) »Primož Trubar – Spracheiniger und
Reformator« (Hanisch-Wolfram in Pflaum 2012).
69
v cesarskih službah. Leta 1555 je iz versko-konfesionalnih razlogov sam
odstopil s političnih funkcij in emigriral v Nemčijo. Že omenjani voj-
voda Krištof ga je vzel za svojega svetovalca in mu dal na razpolago sa-
mostansko poslopje pri cerkvi sv. Amanda v Urachu. Tam je ustanovil
Windische, Chrabatische und Cirulische Truckherey, ki je začela z delom
leta 1561 in delovala do njegove smrti 1564 (v oklepaju povejmo, da je bila
Ungnadova privatna knjižnica predana v oskrbo Baselske univerzitetne
biblioteke) (Heilingsetzer 2005). Sicer nepopolna zbirka tiskov iz Uracha
(17) se nahaja v Tübingenu (Vorndran 1977, 3), ki je imel najtesnejše zve-
ze z jugovzhodom Evrope že od časa Tiffernusa, Vergerija, Ungnada in
Trubarja in ki je zato nota bene lahko vzpostavil tudi prve stike z vzhod-
no cerkvijo (Weismann 1986, 34; Benga 2003).
Ungnada so vodile misijonarske ambicije. Kot privrženec gnesio-
luteranske misijonske strategije (Benz 1949, 192–93, 275, op. 80; Leeb
2009, 257) je hotel prispevati k spreobrnjenju južnih Slovanov in celo
Turkov. V prošnji za pomoč je zapisal, da gre zavodu v Urachu za »po-
večanje Božje slave, spreobrnjenje, odrešenje in blaženost ubogih, ne-
vednih in brezbožnih Slovencev, Hrvatov in Turkov« (Weismann 1986,
30). Stranski učinek tega bi bila stabilizacija vojaških razmer na Balkanu
in omejitev osmanske nevarnosti (Knüppel 2004). V uraško podjetje je
vložil vse svoje premoženje; za voditelja zavoda je bil imenovan Primož
Trubar. Trubarju sta ob strani stala dva hrvaška teologa, Štefan Konzul
(1521–1579) in Antun Dalmata (1500–1579), ki sta njegova besedila preve-
dla v hrvaščino; sodelovanje je bilo zelo težavno, obremenjevale so ga
različne jezikovne koncepcije (Jembrich 1995), ljubosumnosti in morda
tudi konkurenčna zavist. Za financiranje sta skrbela Ungnad in Vergerij;
notranjeavstrijsko plemstvo in stanovi Notranje Avstrije so bogato da-
rovali za to velikopotezno razširjanje Biblije. Med letoma 1560 in 1564 je
bilo natisnjenih 37 del v 30.000 izvodih, od tega 4 v slovenščini, 13 v sr-
bohrvaščini v glagolici, 7 v srbohrvaščini v cirilici, 5 v srbohrvaščini v
latinici, 6 v italijanščini in 1 v nemščini (Ehmer 2011, 211; Lagler 2011).9
Vsa ta dela so bila posamično predstavljena in obravnavana v razpra-
9 Glej tudi katalog razstave v Brezah (Fresach) »Primož Trubar – Spracheiniger und
Reformator« (Hanisch-Wolfram in Pflaum 2012).
69
