Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 74
razprave, študije
Confessio Saxonica (1550), prav tako pripravljeno za koncil. Toda Trubar
ni pripravil nekakšnega sinopsisa treh veroizpovedi, ampak pravo »ve-
roizpovedno harmonijo« s podnaslovom: Drey Christliche Confessionen
[…] in diß windische Buch zusammengezogert [»tri krščanske veroiz-
povedi (…), združene v tej slovenski knjigi«]. Za to je bil spet deležen
očitkov, da meša veroizpovedi in da je s konfesionalnega vidika sumljiv.
Pripisovali so mu, da hoče posredovati med Zürichom in Wittenbergom,
in sumili, da njegov Cerkveni red ni strogo v skladu z augsburško veroiz-
povedjo ter da prav pri spornem vprašanju evharistije vnaša cvinglijan-
sko teologijo. Mecen je zato zahteval, da se Cerkveni red prevede v nem-
ščino in preveri pravovernost njegove usmeritve. To je tiskanje izjemno
zavleklo. Knjiga je potem izšla brez predvidenega predgovora in brez že
pripravljene naslovne strani (Žnidaršič Golec 2011).
Konfesionalno-politični položaj v Notranji Avstriji je bil povsem dru-
gačen od Württemberga, kjer je cerkveni red uvedel deželni knez, ki je
podpiral reformacijo. Tu je od leta 1564 vladal Karel II., mlajši sin ce-
sarja Ferdinanda I. Njegov cilj je bil zatreti reformatorske spremem-
be v Cerkvi v skladu z dolgoročno strategijo; računal je na papeško
nunciaturo in katoliško univerzo v Gradcu (1585), ki so jo vodili jezui-
ti (Schindling 2011, 298).
Nameravane rekatolizacije pa ni mogel uresničiti zaradi osmanske
vojaške grožnje. »Turek je za luterane sreča, sicer bi z njimi drugače
postopali.« Ta stavek, ki se pripisuje Karlovemu dvornemu kaplanu, je
pri opisu versko-politične konstelacije v Notranji Avstriji zadel v črno
(Metzler-Andelberg 1994, 222). Ker je bil deželni knez pri pobiranju dav-
kov odvisen od državnih stanov, je moral previdno krmariti in posebej
v času vojaškega stanja s Turčijo protireformacijski program podrediti
skrbi za obrambo dežele.
Ob Trubarjevem Cerkvenem redu pa ni dopustil nobenega dvoma
in se je takoj skliceval na svoj ius reformandi, kot je bil opredeljen v
Augsburškem verskem miru 1555 (cuius regio, eius religio). Cerkveni red
ni bil uveljavljen, saj ga je Karl II. dal nemudoma zapleniti. Stanove,
ki so proti temu protestirali, je ostro zavrnil: »Nach den reichsconsti-
tutionen und dem religionsfrieden stehe es nich ihnen, sondern ihm,
72
Confessio Saxonica (1550), prav tako pripravljeno za koncil. Toda Trubar
ni pripravil nekakšnega sinopsisa treh veroizpovedi, ampak pravo »ve-
roizpovedno harmonijo« s podnaslovom: Drey Christliche Confessionen
[…] in diß windische Buch zusammengezogert [»tri krščanske veroiz-
povedi (…), združene v tej slovenski knjigi«]. Za to je bil spet deležen
očitkov, da meša veroizpovedi in da je s konfesionalnega vidika sumljiv.
Pripisovali so mu, da hoče posredovati med Zürichom in Wittenbergom,
in sumili, da njegov Cerkveni red ni strogo v skladu z augsburško veroiz-
povedjo ter da prav pri spornem vprašanju evharistije vnaša cvinglijan-
sko teologijo. Mecen je zato zahteval, da se Cerkveni red prevede v nem-
ščino in preveri pravovernost njegove usmeritve. To je tiskanje izjemno
zavleklo. Knjiga je potem izšla brez predvidenega predgovora in brez že
pripravljene naslovne strani (Žnidaršič Golec 2011).
Konfesionalno-politični položaj v Notranji Avstriji je bil povsem dru-
gačen od Württemberga, kjer je cerkveni red uvedel deželni knez, ki je
podpiral reformacijo. Tu je od leta 1564 vladal Karel II., mlajši sin ce-
sarja Ferdinanda I. Njegov cilj je bil zatreti reformatorske spremem-
be v Cerkvi v skladu z dolgoročno strategijo; računal je na papeško
nunciaturo in katoliško univerzo v Gradcu (1585), ki so jo vodili jezui-
ti (Schindling 2011, 298).
Nameravane rekatolizacije pa ni mogel uresničiti zaradi osmanske
vojaške grožnje. »Turek je za luterane sreča, sicer bi z njimi drugače
postopali.« Ta stavek, ki se pripisuje Karlovemu dvornemu kaplanu, je
pri opisu versko-politične konstelacije v Notranji Avstriji zadel v črno
(Metzler-Andelberg 1994, 222). Ker je bil deželni knez pri pobiranju dav-
kov odvisen od državnih stanov, je moral previdno krmariti in posebej
v času vojaškega stanja s Turčijo protireformacijski program podrediti
skrbi za obrambo dežele.
Ob Trubarjevem Cerkvenem redu pa ni dopustil nobenega dvoma
in se je takoj skliceval na svoj ius reformandi, kot je bil opredeljen v
Augsburškem verskem miru 1555 (cuius regio, eius religio). Cerkveni red
ni bil uveljavljen, saj ga je Karl II. dal nemudoma zapleniti. Stanove,
ki so proti temu protestirali, je ostro zavrnil: »Nach den reichsconsti-
tutionen und dem religionsfrieden stehe es nich ihnen, sondern ihm,
72
