Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 95
jonatan Vinkler
skih študentov, ki so študirali na tujih univerzah, napisala konfesijo.
To sta nato češka plemiča Vilém Křinecký in Jindřich Domousnický,
ki sta bila češka brata, v češkem rokopisu in s podpisi 12 baronov in
33 vitezov 14. novembra 1535 na Dunaju predala kralju Ferdinandu I.
Češkobratska veroizpoved je v knjižni obliki prvič izšla leto kasneje,
1536., in sicer pod naslovom Počet z viery a z učenie křesťanského, králi
jeho milosti v Vídni podaný od pánuov a rytieřstva královstvie Českého,
kteříž jsu z Jednoty Bratřie zákona Kristova, léta 1535. Od tedaj do začet-
ka prisilne pobelogorske rekatolizacije čeških dežel po novembru 1620
je češkobratska konfesija izšla kar šestnajstkrat, v štirih jezikih (češči-
na, latinščina, nemščina in poljščina) in številnih redakcijah (Müller
III 1931, 413–23).
Po prvi izdaji 1536. je istega leta izšla še enkrat, že leta 1538 pa z
Luthrovim predgovorom v Wittenbergu, in sicer v latinskem jeziku
(Confessio fidei ac religionis, Baronum ac Nobilium regni Bohoemiae,
Serenissimo ac Invictissimo Romanorum, Bohoemiae etc. Regi, Viennae
Austriae sub anno Domini 1535 oblata). Latinsko izdajo z Luthrovim
predgovorom (Praefatio doctoris Martini Lutheri in Confessionem
Valdensium) je v Tübingenu leta 1558 ponovil Peter Pavel Vergerij, ki je
v knjižici pod naslovom Testimonia zbral tudi ekscerpte iz koresponden-
ce čeških bratov z Luthrom, Melanchthonom, Martinom Bucerjem in
Wolfgangom Musculom, k češki konfesiji pa je sam napisal tudi pred-
govor. Nadaljnje izdaje so sledile leta 1561 (na podlagi slednje je izšel leta
1563 prevod v poljščino), 1564 (češka izdaja; le-ta je biblične citate Nove
zaveze že jemala iz prevoda Jana Blahoslava, ki je kasneje predstavljal
temeljni kamen Kralicke biblije), 1573 (Wittenberg, novi prevod v latin-
ščino in nemščino; latinski prevod je bil delo nemškega filologa Ezroma
Rüdingerja, ki je bil historiograf čeških bratov), 1574 (dve češki izdaji na
podlagi zadnje redakcije latinskega besedila), 1575 (Basel, latinska izda-
ja), 1607 (češka izdaja s posameznimi popravki) in 1612 (Herborn, iz-
daja novega latinskega in nemškega prevoda češkega izvirnika) (Říčan
1951, 113).
V lastno konfesijo so češki bratje zapisali naslednjo formulacijo na-
uka o opravičenju zgolj po veri:
93
skih študentov, ki so študirali na tujih univerzah, napisala konfesijo.
To sta nato češka plemiča Vilém Křinecký in Jindřich Domousnický,
ki sta bila češka brata, v češkem rokopisu in s podpisi 12 baronov in
33 vitezov 14. novembra 1535 na Dunaju predala kralju Ferdinandu I.
Češkobratska veroizpoved je v knjižni obliki prvič izšla leto kasneje,
1536., in sicer pod naslovom Počet z viery a z učenie křesťanského, králi
jeho milosti v Vídni podaný od pánuov a rytieřstva královstvie Českého,
kteříž jsu z Jednoty Bratřie zákona Kristova, léta 1535. Od tedaj do začet-
ka prisilne pobelogorske rekatolizacije čeških dežel po novembru 1620
je češkobratska konfesija izšla kar šestnajstkrat, v štirih jezikih (češči-
na, latinščina, nemščina in poljščina) in številnih redakcijah (Müller
III 1931, 413–23).
Po prvi izdaji 1536. je istega leta izšla še enkrat, že leta 1538 pa z
Luthrovim predgovorom v Wittenbergu, in sicer v latinskem jeziku
(Confessio fidei ac religionis, Baronum ac Nobilium regni Bohoemiae,
Serenissimo ac Invictissimo Romanorum, Bohoemiae etc. Regi, Viennae
Austriae sub anno Domini 1535 oblata). Latinsko izdajo z Luthrovim
predgovorom (Praefatio doctoris Martini Lutheri in Confessionem
Valdensium) je v Tübingenu leta 1558 ponovil Peter Pavel Vergerij, ki je
v knjižici pod naslovom Testimonia zbral tudi ekscerpte iz koresponden-
ce čeških bratov z Luthrom, Melanchthonom, Martinom Bucerjem in
Wolfgangom Musculom, k češki konfesiji pa je sam napisal tudi pred-
govor. Nadaljnje izdaje so sledile leta 1561 (na podlagi slednje je izšel leta
1563 prevod v poljščino), 1564 (češka izdaja; le-ta je biblične citate Nove
zaveze že jemala iz prevoda Jana Blahoslava, ki je kasneje predstavljal
temeljni kamen Kralicke biblije), 1573 (Wittenberg, novi prevod v latin-
ščino in nemščino; latinski prevod je bil delo nemškega filologa Ezroma
Rüdingerja, ki je bil historiograf čeških bratov), 1574 (dve češki izdaji na
podlagi zadnje redakcije latinskega besedila), 1575 (Basel, latinska izda-
ja), 1607 (češka izdaja s posameznimi popravki) in 1612 (Herborn, iz-
daja novega latinskega in nemškega prevoda češkega izvirnika) (Říčan
1951, 113).
V lastno konfesijo so češki bratje zapisali naslednjo formulacijo na-
uka o opravičenju zgolj po veri:
93
