Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 100
razprave, študije
modrih kot močnih v družbi, pa so češki bratje plemiče poslej šteli za
poseben in pomemben stan v cerkvi, ki ga niso potiskali za neizobraže-
ne in revne, kot so to počeli še pod Lukášem Praškim. Uveljavitev plem-
stva v prednjih vrstah češkobratske cerkve je signaliziral množični krst
slednjega v Boleslavi 1530., s spremembo plemiškega položaja med češki-
mi brati pa le-to od tridesetih let 16. stoletja dalje prevzema mesto poli-
tičnih branikov pravic čeških bratov v javnosti. Prvi med temi plemiči
je bil Kunrát Krajíř s Krajka, eden poslednjih pa znameniti rožember-
ški »vladar« Peter Vok.
Politična opora, ki so jo češkobratski cerkvi nudili njeni plemiški
udje, je bila v letih 1525–1564 še kako pomembna. Na češkem tronu je na-
mreč jagelonska vladarja Vladislava (1471–1516) in Ludvika (1516–1526)
nasledil katoliški Habsburžan Ferdinand I. (1526–1564). Le-ta je bil prvi
voljeni kralj svetováclavske krone, ki je poskušal sistematično omejeva-
ti privilegije nekatoliških plemiških družin (prim. Kohler 2017, 147–49),
kot so se okrepili za časa husitske revolucije, in uvajati absolutizem. Eden
od topoglednih ukrepov je bilo zlasti prizadevanje utrakvistično cerkev,
katere delovanje je bilo sankcionirano z jihlavskimi kompaktati, poča-
si zopet povsem »sinhronizirati« z rimsko cerkvijo. Zato so se pod po-
litičnim in upravnim naletom vladarja znašli »odkloni« – naprednejše
smeri utrakvizma, predvsem pa češki bratje.
Ferdinand je imel na začetku malo vladarskega zamaha zoper češke
brate, kajti vladal je kraljestvu z izrazito politično močnimi stanovi, ki
so svoje bolj ali manj pošteno priposestvovane privilegije branili brez
vseh skrupulov. Zato se je naslanjal predvsem na diplomatsko spretnost
in na izigravanje staroutrakvistov proti češkim bratom, novoutrakvis-
tom in evangeličanom. Držal se je načela, da se kompaktati nanašajo
(in torej ščitijo) le na utrakviste in na nikogar drugega poleg njih. To je
pomenilo, da so bili tako novoutrakvisti kot češki bratje in evangeliča-
ni de facto tolerirani le ob dovolj veliki politični moči lastnih plemiških
sobratov napram kralju, in še to samo na njihovih posestih oz. znotraj
ugodnih mestnih privilegijev, sicer pa so bili vsi reformirani verniki ra-
zen utrakvistov de jure onstran zakona. Slednje osvetljuje tudi prizade-
vanje nekatoličanov in hkrati neutrakvistov za cesarsko sankcijo splo-
98
modrih kot močnih v družbi, pa so češki bratje plemiče poslej šteli za
poseben in pomemben stan v cerkvi, ki ga niso potiskali za neizobraže-
ne in revne, kot so to počeli še pod Lukášem Praškim. Uveljavitev plem-
stva v prednjih vrstah češkobratske cerkve je signaliziral množični krst
slednjega v Boleslavi 1530., s spremembo plemiškega položaja med češki-
mi brati pa le-to od tridesetih let 16. stoletja dalje prevzema mesto poli-
tičnih branikov pravic čeških bratov v javnosti. Prvi med temi plemiči
je bil Kunrát Krajíř s Krajka, eden poslednjih pa znameniti rožember-
ški »vladar« Peter Vok.
Politična opora, ki so jo češkobratski cerkvi nudili njeni plemiški
udje, je bila v letih 1525–1564 še kako pomembna. Na češkem tronu je na-
mreč jagelonska vladarja Vladislava (1471–1516) in Ludvika (1516–1526)
nasledil katoliški Habsburžan Ferdinand I. (1526–1564). Le-ta je bil prvi
voljeni kralj svetováclavske krone, ki je poskušal sistematično omejeva-
ti privilegije nekatoliških plemiških družin (prim. Kohler 2017, 147–49),
kot so se okrepili za časa husitske revolucije, in uvajati absolutizem. Eden
od topoglednih ukrepov je bilo zlasti prizadevanje utrakvistično cerkev,
katere delovanje je bilo sankcionirano z jihlavskimi kompaktati, poča-
si zopet povsem »sinhronizirati« z rimsko cerkvijo. Zato so se pod po-
litičnim in upravnim naletom vladarja znašli »odkloni« – naprednejše
smeri utrakvizma, predvsem pa češki bratje.
Ferdinand je imel na začetku malo vladarskega zamaha zoper češke
brate, kajti vladal je kraljestvu z izrazito politično močnimi stanovi, ki
so svoje bolj ali manj pošteno priposestvovane privilegije branili brez
vseh skrupulov. Zato se je naslanjal predvsem na diplomatsko spretnost
in na izigravanje staroutrakvistov proti češkim bratom, novoutrakvis-
tom in evangeličanom. Držal se je načela, da se kompaktati nanašajo
(in torej ščitijo) le na utrakviste in na nikogar drugega poleg njih. To je
pomenilo, da so bili tako novoutrakvisti kot češki bratje in evangeliča-
ni de facto tolerirani le ob dovolj veliki politični moči lastnih plemiških
sobratov napram kralju, in še to samo na njihovih posestih oz. znotraj
ugodnih mestnih privilegijev, sicer pa so bili vsi reformirani verniki ra-
zen utrakvistov de jure onstran zakona. Slednje osvetljuje tudi prizade-
vanje nekatoličanov in hkrati neutrakvistov za cesarsko sankcijo splo-
98
