Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 15
klaudija sedar
je bilo le-to omejeno na »artikularne kraje« izven njihovega narodnega
ozemlja; evangeličanom so bili z artikuli ali zakonskimi členi določeni
kraji na Ogrskem, tako sta bila prekmurskim evangeličanom v Železni
županiji določena kraja Nemescsó in Celdömölk v Železni županiji ter
Surd v županiji Somogy, kalvincem pa kraj Felsö Ör v Železni županiji in
Szilyágyu v županiji Zala (Kerčmar 1995, 114; M. Kuzmič 1996, 55). V tem
času so prekmurski evangeličani (po podatkih več kot dva tisoč) začeli
svoje domove tudi zapuščati in se v upanju na boljše življenje in versko
svobodo naselili v županijah Vas, Veszprém in Somogy (Kerčmar 1995,
226; F. Kuzmič 2006a, 184). Pri tistih, ki so ostali doma, pa so za ohra-
nitev vere skrbeli družinski očetje, ki so zbirali svoje družine k doma-
čemu bogoslužju s petjem, z molitvami in branjem. Ta zvestoba se jim
je obrestovala z objavo Tolerančnega patenta oziroma edikta leta 1781, s
katerim je Jožef II. končal verska trenja in podelil versko svobodo vsem
protestantom helvetske in augsburške usmeritve ter pripadnikom grške
ortodoksne cerkve v mestih in naseljih, kjer je živelo več kot 100 dru-
žin ali 500 duš. (Šebjanič 1977, 58) Že leta 1783 so bile tako kot prve usta-
novljene tri evangeličanske cerkvene občine, v Puconcih, Križevcih in
na Hodošu, katerih članstvo je tedaj tvorilo 2.234 družin (M. Kuzmič
1996, 56).
Od leta 1783 do 1922 so bili prekmurski evangeličani vključeni pod
cerkveno upravo prekdonavskega distrikta (Dunántúl) evangeličanske
cerkve na Madžarskem. Evangeličani soboškega področja so spadali v
okvir seniorata v Körmendu, in sicer k Prekdonavski škofiji s sedežem v
Sombotelu, lendavski pa v območje škofije v Legradu (F. Kuzmič 2006a,
192). Kmalu po priključitvi Prekmurja tedanji Kraljevini SHS je 7. ok-
tobra 1919 sombotelski evangeličanski škof Bela Kapi poslal takratne-
mu murskosoboškemu evangeličanskemu Štefanu Kovaču dopis, s ka-
terim mu je zaupal deset cerkvenih občin in dolžnost seniorja vse do
ustanovitve uradno potrjenega seniorata, kar se je zgodilo 2. februar-
ja 1922, za seniorja pa je bil izvoljen soboški duhovnik Štefan Kovač (F.
Kuzmič 2006a, 184). Seniorat sicer popolne samostojnosti ni imel, am-
pak se je kot celota vključil v okvir evangeličanske cerkve v Jugoslaviji
in si s tem ohranil pravico uporabe bogoslužnega jezika pri pouku in li-
13
je bilo le-to omejeno na »artikularne kraje« izven njihovega narodnega
ozemlja; evangeličanom so bili z artikuli ali zakonskimi členi določeni
kraji na Ogrskem, tako sta bila prekmurskim evangeličanom v Železni
županiji določena kraja Nemescsó in Celdömölk v Železni županiji ter
Surd v županiji Somogy, kalvincem pa kraj Felsö Ör v Železni županiji in
Szilyágyu v županiji Zala (Kerčmar 1995, 114; M. Kuzmič 1996, 55). V tem
času so prekmurski evangeličani (po podatkih več kot dva tisoč) začeli
svoje domove tudi zapuščati in se v upanju na boljše življenje in versko
svobodo naselili v županijah Vas, Veszprém in Somogy (Kerčmar 1995,
226; F. Kuzmič 2006a, 184). Pri tistih, ki so ostali doma, pa so za ohra-
nitev vere skrbeli družinski očetje, ki so zbirali svoje družine k doma-
čemu bogoslužju s petjem, z molitvami in branjem. Ta zvestoba se jim
je obrestovala z objavo Tolerančnega patenta oziroma edikta leta 1781, s
katerim je Jožef II. končal verska trenja in podelil versko svobodo vsem
protestantom helvetske in augsburške usmeritve ter pripadnikom grške
ortodoksne cerkve v mestih in naseljih, kjer je živelo več kot 100 dru-
žin ali 500 duš. (Šebjanič 1977, 58) Že leta 1783 so bile tako kot prve usta-
novljene tri evangeličanske cerkvene občine, v Puconcih, Križevcih in
na Hodošu, katerih članstvo je tedaj tvorilo 2.234 družin (M. Kuzmič
1996, 56).
Od leta 1783 do 1922 so bili prekmurski evangeličani vključeni pod
cerkveno upravo prekdonavskega distrikta (Dunántúl) evangeličanske
cerkve na Madžarskem. Evangeličani soboškega področja so spadali v
okvir seniorata v Körmendu, in sicer k Prekdonavski škofiji s sedežem v
Sombotelu, lendavski pa v območje škofije v Legradu (F. Kuzmič 2006a,
192). Kmalu po priključitvi Prekmurja tedanji Kraljevini SHS je 7. ok-
tobra 1919 sombotelski evangeličanski škof Bela Kapi poslal takratne-
mu murskosoboškemu evangeličanskemu Štefanu Kovaču dopis, s ka-
terim mu je zaupal deset cerkvenih občin in dolžnost seniorja vse do
ustanovitve uradno potrjenega seniorata, kar se je zgodilo 2. februar-
ja 1922, za seniorja pa je bil izvoljen soboški duhovnik Štefan Kovač (F.
Kuzmič 2006a, 184). Seniorat sicer popolne samostojnosti ni imel, am-
pak se je kot celota vključil v okvir evangeličanske cerkve v Jugoslaviji
in si s tem ohranil pravico uporabe bogoslužnega jezika pri pouku in li-
13
