Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 20
razprave, študije
jeli gajico (M. Kuzmič 1986a, 210). Od tod tudi nemalokrat očitek, da so
s tem večjo naklonjenost izkazovali Madžarom kot pa Slovencem. Kot
izpostavlja Kuzmič, je bila prav ta tradicija in dosledno vztrajanje pri njej
neke vrste obrambni mehanizem, če so hoteli versko preživeti in osta-
ti zvesti svojemu verskemu prepričanju. Vzvode za to pa moramo seve-
da iskati v številnih večstoletnih zgodovinskih situacijah in preizkusih,
uničevalnih silah, sovražnih političnih in narodnostnih nagibih. (M.
Kuzmič 1986a, 214–15) Prav tako so premalo podkrepljene trditve o od-
sotnost tiskov evangeličanskih piscev konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Resda, tako tudi M. Kuzmič, po Janošu Kardošu (1801–1873) ni bilo izra-
zito literarno in narodno delujoče osebnosti, pa vendar ta primanjkljaj
ne dopušča govoriti o nezapolnjeni ali prekinjeni evangeličanski knjižni
slovenski tradiciji (M. Kuzmič 1986a, 215). Slednje potrjuje bibliografija
prekmurskih tiskov Ivana Škafarja – za ponazoritev je izbrano obdobje
od ustanovitve VMKE leta 1893, ko je nastopila zelo intenzivna madža-
rizacija, pa do priključitve Prekmurja tedanji Kraljevini SHS v letu 1919.
V tem izbranem obdobju je navedenih 12 evangeličanskih tiskov, od tega
je bil prvi natis eden (leta 1900), ponatisov pa enajst (zadnji leta 1912). V
obdobju prve svetovne vojne izdaj ni bilo, je pa v tem času (od leta 1916)
začel v ameriškem Bethlehemu izhajati tednik Szlobodna Rejcs, namen
jen prekmurskim evangeličanskim izseljencem v ZDA. (Škafar 1978) Kot
je zapisal že M. Kuzmič (1986a, 210), škoda, da nimamo podatkov o na-
kladi izdaj, na podlagi česar bi lahko sklepali tudi o dostopnosti le-teh
in razširjenosti med prekmurskimi evangeličani.
Kot poudarja F. Kuzmič, so se evangeličanski duhovniki v Prekmurju
držali načela, da je ljudem Božjo besedo treba oznanjevati v razumljivem
jeziku (2006a, 192). Evangeličansko bogoslužje je potekalo vselej v prek-
murskem jeziku, tudi če so bili duhovniki madžarske narodnosti, ki so
bili v slovenske cerkve sprejeti zaradi pomanjkanja domačih duhovni-
kov (M. Kuzmič 1986a, 210). Zato so se duhovniki, po rodu Madžari, na-
učili prekmurščine. Pravzaprav je bil za tiste, ki niso bili slovenske na-
rodnosti, pogoj, da se naučijo jezika prebivalstva. Da je bilo temu tako,
pokaže M. Kuzmič na konkretnem primeru murskosoboškega evange-
18
jeli gajico (M. Kuzmič 1986a, 210). Od tod tudi nemalokrat očitek, da so
s tem večjo naklonjenost izkazovali Madžarom kot pa Slovencem. Kot
izpostavlja Kuzmič, je bila prav ta tradicija in dosledno vztrajanje pri njej
neke vrste obrambni mehanizem, če so hoteli versko preživeti in osta-
ti zvesti svojemu verskemu prepričanju. Vzvode za to pa moramo seve-
da iskati v številnih večstoletnih zgodovinskih situacijah in preizkusih,
uničevalnih silah, sovražnih političnih in narodnostnih nagibih. (M.
Kuzmič 1986a, 214–15) Prav tako so premalo podkrepljene trditve o od-
sotnost tiskov evangeličanskih piscev konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Resda, tako tudi M. Kuzmič, po Janošu Kardošu (1801–1873) ni bilo izra-
zito literarno in narodno delujoče osebnosti, pa vendar ta primanjkljaj
ne dopušča govoriti o nezapolnjeni ali prekinjeni evangeličanski knjižni
slovenski tradiciji (M. Kuzmič 1986a, 215). Slednje potrjuje bibliografija
prekmurskih tiskov Ivana Škafarja – za ponazoritev je izbrano obdobje
od ustanovitve VMKE leta 1893, ko je nastopila zelo intenzivna madža-
rizacija, pa do priključitve Prekmurja tedanji Kraljevini SHS v letu 1919.
V tem izbranem obdobju je navedenih 12 evangeličanskih tiskov, od tega
je bil prvi natis eden (leta 1900), ponatisov pa enajst (zadnji leta 1912). V
obdobju prve svetovne vojne izdaj ni bilo, je pa v tem času (od leta 1916)
začel v ameriškem Bethlehemu izhajati tednik Szlobodna Rejcs, namen
jen prekmurskim evangeličanskim izseljencem v ZDA. (Škafar 1978) Kot
je zapisal že M. Kuzmič (1986a, 210), škoda, da nimamo podatkov o na-
kladi izdaj, na podlagi česar bi lahko sklepali tudi o dostopnosti le-teh
in razširjenosti med prekmurskimi evangeličani.
Kot poudarja F. Kuzmič, so se evangeličanski duhovniki v Prekmurju
držali načela, da je ljudem Božjo besedo treba oznanjevati v razumljivem
jeziku (2006a, 192). Evangeličansko bogoslužje je potekalo vselej v prek-
murskem jeziku, tudi če so bili duhovniki madžarske narodnosti, ki so
bili v slovenske cerkve sprejeti zaradi pomanjkanja domačih duhovni-
kov (M. Kuzmič 1986a, 210). Zato so se duhovniki, po rodu Madžari, na-
učili prekmurščine. Pravzaprav je bil za tiste, ki niso bili slovenske na-
rodnosti, pogoj, da se naučijo jezika prebivalstva. Da je bilo temu tako,
pokaže M. Kuzmič na konkretnem primeru murskosoboškega evange-
18
