Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 154
študijski večeri
Religija zahteva podreditev Božji volji, toda samo, če Boga ne dojema-
mo niti kot povzročitelja niti kot pasivnega opazovalca otrokove smrti.
Drugače povedano, podrejam se Bogu, ki ne želi smrti otrok. Vsako dru-
go religiozno podrejanje samo po sebi zanika Božjo dobroto in dobrost
stvarstva. (Berger 2011, 274)
Leta 2000 dokončano temeljito delo dveh teologov, Walterja
Dietricha, profesorja za Staro zavezo na univerzi v Bernu, in Christiana
Linka, profesorja za sistematično teologijo na univerzi v Bochumu, z
značilnim naslovom Temne strani Boga (Dietrich in Link 1997 in 2000),
ob pregledu in analizi starejših in novejših obravnav »problema teodi-
ceje« ugotavlja, da je v novejših teoloških razpravah poudarek na tem,
da je treba vztrajati na Božji dobroti, pravičnosti, usmiljenju, četudi pri
tem pride pod vprašaj pojem/pojmovanje božje moči in vsemogočnosti.
Naš Bog, bog Biblije in še posebej Nove zaveze, je milostni Bog. Bog, ki
se je učlovečil v Jezusu Kristusu, je milosten do človeka. Drugačen bog
ni naš Bog. Vztrajati na tem pomeni, da Boga ni mogoče videti kot brez-
dušnega zunanjega opazovalca, nadzornika in sodnika svojega stvarstva
in človeka v njegovem zlu, trpljenju, smrti. Bog, ki je dober in hoče dob-
ro, ne more, da ne bi trpel s svojim stvarstvom in človekom. Biblija je
polna tovrstnih pričevanj in presoj. Celo ob neizogibnem trpljenju pre-
maganih sovražnikov njegovega izvoljenega ljudstva, ko to (v psalmih)
slavi in se veseli zmage ter pokončanja faraona in njegove vojske, se Bog
ne veseli z njim. Po talmudskih razlagalcih: »Delo mojih rok je izgini-
lo v morju in vi hočete, da pojem z vami!« (Dietrich in Link 1997, 210)
In za kristjane odločilno: če je Bog »svet tako ljubil, da mu je pos-
lal svojega edinega ljubljenega Sina«, če se je Bog zaradi sprave s člove-
kom sam učlovečil, potem se ni mogoče izogniti misli, da je Bog s svo-
jim Sinom tudi sam trpel, tudi in zlasti, ko je ta obtožujoče in obupano
vpraševal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Če je bil Jezus Bog
in človek v eni osebi in če je trpel kot Bog in človek, je že zato trpel tudi
Bog Oče sam, saj je po Janezovem evangeliju Jezus »eno z Očetom«. Že
staro teološko misel o teopašizmu, da je Jezus trpel tudi kot bog in ne le
kot človek, so v uradni Cerkvi večkrat zavrnili in obsodili, ker da ogro-
ža predstavo o Božji vzvišenosti in vsemogočnosti (na primer Nikolaj
152
Religija zahteva podreditev Božji volji, toda samo, če Boga ne dojema-
mo niti kot povzročitelja niti kot pasivnega opazovalca otrokove smrti.
Drugače povedano, podrejam se Bogu, ki ne želi smrti otrok. Vsako dru-
go religiozno podrejanje samo po sebi zanika Božjo dobroto in dobrost
stvarstva. (Berger 2011, 274)
Leta 2000 dokončano temeljito delo dveh teologov, Walterja
Dietricha, profesorja za Staro zavezo na univerzi v Bernu, in Christiana
Linka, profesorja za sistematično teologijo na univerzi v Bochumu, z
značilnim naslovom Temne strani Boga (Dietrich in Link 1997 in 2000),
ob pregledu in analizi starejših in novejših obravnav »problema teodi-
ceje« ugotavlja, da je v novejših teoloških razpravah poudarek na tem,
da je treba vztrajati na Božji dobroti, pravičnosti, usmiljenju, četudi pri
tem pride pod vprašaj pojem/pojmovanje božje moči in vsemogočnosti.
Naš Bog, bog Biblije in še posebej Nove zaveze, je milostni Bog. Bog, ki
se je učlovečil v Jezusu Kristusu, je milosten do človeka. Drugačen bog
ni naš Bog. Vztrajati na tem pomeni, da Boga ni mogoče videti kot brez-
dušnega zunanjega opazovalca, nadzornika in sodnika svojega stvarstva
in človeka v njegovem zlu, trpljenju, smrti. Bog, ki je dober in hoče dob-
ro, ne more, da ne bi trpel s svojim stvarstvom in človekom. Biblija je
polna tovrstnih pričevanj in presoj. Celo ob neizogibnem trpljenju pre-
maganih sovražnikov njegovega izvoljenega ljudstva, ko to (v psalmih)
slavi in se veseli zmage ter pokončanja faraona in njegove vojske, se Bog
ne veseli z njim. Po talmudskih razlagalcih: »Delo mojih rok je izgini-
lo v morju in vi hočete, da pojem z vami!« (Dietrich in Link 1997, 210)
In za kristjane odločilno: če je Bog »svet tako ljubil, da mu je pos-
lal svojega edinega ljubljenega Sina«, če se je Bog zaradi sprave s člove-
kom sam učlovečil, potem se ni mogoče izogniti misli, da je Bog s svo-
jim Sinom tudi sam trpel, tudi in zlasti, ko je ta obtožujoče in obupano
vpraševal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Če je bil Jezus Bog
in človek v eni osebi in če je trpel kot Bog in človek, je že zato trpel tudi
Bog Oče sam, saj je po Janezovem evangeliju Jezus »eno z Očetom«. Že
staro teološko misel o teopašizmu, da je Jezus trpel tudi kot bog in ne le
kot človek, so v uradni Cerkvi večkrat zavrnili in obsodili, ker da ogro-
ža predstavo o Božji vzvišenosti in vsemogočnosti (na primer Nikolaj
152
