Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 155
marko kerševan
I., papež od leta 857 do 867). Berger naravnost zapiše, da se je »osrednja
Cerkev pri tem zmotila« (163). Cena za vztrajanje pri določenem pojmo-
vanju božje vsemogočnosti je prevelika, če ogroža temeljno biblijsko ve-
rovanje v božjo dobroto in milost. Kako je lahko Bog Oče brezčutni zu-
nanji izterjevalec pravice/sprave preko trpljenja in smrti učlovečenega
Sina (ali pa ta v svoji božanski vzvišenosti ne trpi zares), če bi lahko lju-
dem odpustil tudi brez te žrtve? Kako lahko zahteva zvestobo svojega
ljudstva (in ga kaznuje za nezvestobo ali jo preizkuša), če ni z njim sku-
paj v trpljenju; kako lahko zgolj od zunaj opravičuje ali kaznuje člove-
ka za krivdo, če ni z njim vsaj sočuten v trpljenju, če slednjega že ne od-
pravlja. Seveda je mogoče postavljati tudi protivprašanja – rezultat je v
najboljšem primeru »pat situacija« med božjo vsemogočnostjo in božjo
milostjo, torej zlom teodiceje.
V vsakem primeru pa velja, da je po krščanskem verovanju Jezus za
ljudi temeljna pot do Boga in ključna pot Boga do ljudi. (Ne upamo si
reči, da je edina!) Bog Oče vidi ljudi skozi Jezusa in ljudje vidijo skozi
Jezusa Boga. Jezus v tem verovanju predstavlja vse ljudi pred Bogom in
Boga pred vsemi ljudmi, je za Heglom zapisal že Marx.
Naš bog je Bog, ki se je učlovečil, da bi bil z nami kot človek; kot
bog, ki se je ponižal, ki je sprejel nase človeško bedo, trpljenje in smrt;
tega Boga ni mogoče misliti brez njegove »kenoze«9. Toda ali ni s tem
Bog Oče – kot prva oseba istega troedinega Boga – ne le od zunaj zara-
di Jezusa opravičil človeka krivde in greha, ampak vzel nase krivdo tudi
kot Bog Stvarnik »nepopolnega« stvarstva (in človeka)? Božje trpljenje
ne bi bilo le sočutenje s trpljenjem človeka, ampak tudi trpljenje zaradi
lastne krivde pri tem trpljenju. Ali bi lahko tako razumeli Barthovo for-
mulacijo: Bog je pravičen, ko/ker opravičuje (grešnega) človeka. (Barth
1953, 631;10 Kerševan 2011, 169)
9 O kenozi je v tej reviji pisal Ciril Sorč, »Kenoza pri Jürgenu Moltmannu in Han-
su Ursu von Balthasarju,« Stati inu obstati 1, št. 1-2 (2005): 123–47. Ob Moltmannu
in v navezavi na teologijo Svete Trojice izvrstno prikaže tudi vprašanje Božjega
trpljenja in Božje solidarnosti s človekom.
10 Tj. KD IV/1, 631.
153
I., papež od leta 857 do 867). Berger naravnost zapiše, da se je »osrednja
Cerkev pri tem zmotila« (163). Cena za vztrajanje pri določenem pojmo-
vanju božje vsemogočnosti je prevelika, če ogroža temeljno biblijsko ve-
rovanje v božjo dobroto in milost. Kako je lahko Bog Oče brezčutni zu-
nanji izterjevalec pravice/sprave preko trpljenja in smrti učlovečenega
Sina (ali pa ta v svoji božanski vzvišenosti ne trpi zares), če bi lahko lju-
dem odpustil tudi brez te žrtve? Kako lahko zahteva zvestobo svojega
ljudstva (in ga kaznuje za nezvestobo ali jo preizkuša), če ni z njim sku-
paj v trpljenju; kako lahko zgolj od zunaj opravičuje ali kaznuje člove-
ka za krivdo, če ni z njim vsaj sočuten v trpljenju, če slednjega že ne od-
pravlja. Seveda je mogoče postavljati tudi protivprašanja – rezultat je v
najboljšem primeru »pat situacija« med božjo vsemogočnostjo in božjo
milostjo, torej zlom teodiceje.
V vsakem primeru pa velja, da je po krščanskem verovanju Jezus za
ljudi temeljna pot do Boga in ključna pot Boga do ljudi. (Ne upamo si
reči, da je edina!) Bog Oče vidi ljudi skozi Jezusa in ljudje vidijo skozi
Jezusa Boga. Jezus v tem verovanju predstavlja vse ljudi pred Bogom in
Boga pred vsemi ljudmi, je za Heglom zapisal že Marx.
Naš bog je Bog, ki se je učlovečil, da bi bil z nami kot človek; kot
bog, ki se je ponižal, ki je sprejel nase človeško bedo, trpljenje in smrt;
tega Boga ni mogoče misliti brez njegove »kenoze«9. Toda ali ni s tem
Bog Oče – kot prva oseba istega troedinega Boga – ne le od zunaj zara-
di Jezusa opravičil človeka krivde in greha, ampak vzel nase krivdo tudi
kot Bog Stvarnik »nepopolnega« stvarstva (in človeka)? Božje trpljenje
ne bi bilo le sočutenje s trpljenjem človeka, ampak tudi trpljenje zaradi
lastne krivde pri tem trpljenju. Ali bi lahko tako razumeli Barthovo for-
mulacijo: Bog je pravičen, ko/ker opravičuje (grešnega) človeka. (Barth
1953, 631;10 Kerševan 2011, 169)
9 O kenozi je v tej reviji pisal Ciril Sorč, »Kenoza pri Jürgenu Moltmannu in Han-
su Ursu von Balthasarju,« Stati inu obstati 1, št. 1-2 (2005): 123–47. Ob Moltmannu
in v navezavi na teologijo Svete Trojice izvrstno prikaže tudi vprašanje Božjega
trpljenja in Božje solidarnosti s človekom.
10 Tj. KD IV/1, 631.
153
