Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 151
marko kerševan
ravnanja. Opisi Božjih ukazov obračuna z drugače verujočimi ljudstvi in
posebej še z neverujočimi in s kršilci postave znotraj izraelskega ljudstva
naj bi bili le nekakšna retorična sredstva, da bi poudarili Božjo zahtevo
po ohranjanju vere in identitete izvoljenega ljudstva v času in razmerah
skrajne ogroženosti. Pa vendar …
3: Vprašanje zla in teodiceje
Po Webru in brez njega seveda vemo, da se z vprašanjem zla, trpljen
ja in smrti tako ali drugače ukvarjajo vse religije in njihove teologi-
je. Zlo je v različnih religijah različno opredeljeno (kot je v različnih
kontekstih in pri različnih ljudeh različno doživljano). Vprašanje zla se
je posebej intenzivno obravnavalo v tako imenovanih monoteističnih
religijah s predstavo enega in edinega Boga Stvarnika. Kako opraviči-
ti Vsemogočnega, dobrega Boga Stvarnika spričo množičnih primerov
nezasluženega in nesmiselnega trpljenja (tudi smrti?); ali v bolj filozof-
ski abstraktni opredelitvi: kako razumeti razmerje med popolnim, ab-
solutnim Stvarnikom in empirično doživljeno nepopolnostjo njegove-
ga stvarstva?
Videli smo, da po Webru obstajajo le trije racionalno dosledni reli-
giozni odgovori (tri racionalne teodiceje v širšem smislu). Pri tem velja
opozoriti na dva Webrova poudarka. Prvi: da je v teodiceji v ožjem smis-
lu – tisti, ki se nanaša na edinega Boga Stvarnika – pravi odgovor nav-
sezadnje v tem, da se vprašanje umakne, da se ga ne postavlja. Weber da
tako prav »Jobu«: Bog je Bog in človek je človek in kot tak ne more pos-
tavljati Bogu vprašanj ter zahtevati ali pričakovati odgovora, poizkušati,
da bi tako ali drugače »pogledal v njegove karte« (Weber). Božji odgovor
ostaja skrivnost. Bog Jobu ne odgovori na vprašanje/krik, »zakaj?«. Kot
da ne ve, kaj bi odgovoril; svoje igre/stave s hudičem noče razkriti, kot
da bi ga bilo sram, da se gre igro, v kateri dobi neko vlogo hudič. Drugi
Webrov poudarek/prispevek v diskusiji je, da se te tri rešitve le redko in
le za kratek čas uveljavljajo v čisti obliki. Večinoma so prisiljene v kom-
promise z elementi drugih dveh rešitev. Pri monoteističnih odrešilnih
149
ravnanja. Opisi Božjih ukazov obračuna z drugače verujočimi ljudstvi in
posebej še z neverujočimi in s kršilci postave znotraj izraelskega ljudstva
naj bi bili le nekakšna retorična sredstva, da bi poudarili Božjo zahtevo
po ohranjanju vere in identitete izvoljenega ljudstva v času in razmerah
skrajne ogroženosti. Pa vendar …
3: Vprašanje zla in teodiceje
Po Webru in brez njega seveda vemo, da se z vprašanjem zla, trpljen
ja in smrti tako ali drugače ukvarjajo vse religije in njihove teologi-
je. Zlo je v različnih religijah različno opredeljeno (kot je v različnih
kontekstih in pri različnih ljudeh različno doživljano). Vprašanje zla se
je posebej intenzivno obravnavalo v tako imenovanih monoteističnih
religijah s predstavo enega in edinega Boga Stvarnika. Kako opraviči-
ti Vsemogočnega, dobrega Boga Stvarnika spričo množičnih primerov
nezasluženega in nesmiselnega trpljenja (tudi smrti?); ali v bolj filozof-
ski abstraktni opredelitvi: kako razumeti razmerje med popolnim, ab-
solutnim Stvarnikom in empirično doživljeno nepopolnostjo njegove-
ga stvarstva?
Videli smo, da po Webru obstajajo le trije racionalno dosledni reli-
giozni odgovori (tri racionalne teodiceje v širšem smislu). Pri tem velja
opozoriti na dva Webrova poudarka. Prvi: da je v teodiceji v ožjem smis-
lu – tisti, ki se nanaša na edinega Boga Stvarnika – pravi odgovor nav-
sezadnje v tem, da se vprašanje umakne, da se ga ne postavlja. Weber da
tako prav »Jobu«: Bog je Bog in človek je človek in kot tak ne more pos-
tavljati Bogu vprašanj ter zahtevati ali pričakovati odgovora, poizkušati,
da bi tako ali drugače »pogledal v njegove karte« (Weber). Božji odgovor
ostaja skrivnost. Bog Jobu ne odgovori na vprašanje/krik, »zakaj?«. Kot
da ne ve, kaj bi odgovoril; svoje igre/stave s hudičem noče razkriti, kot
da bi ga bilo sram, da se gre igro, v kateri dobi neko vlogo hudič. Drugi
Webrov poudarek/prispevek v diskusiji je, da se te tri rešitve le redko in
le za kratek čas uveljavljajo v čisti obliki. Večinoma so prisiljene v kom-
promise z elementi drugih dveh rešitev. Pri monoteističnih odrešilnih
149
