Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 153
marko kerševan
da pomenijo odstopanja od edine racionalne (po Webru) in edine zares
pobožne (po »Jobu«) drže ter neizogibno odpirajo vrata za kompromise
z drugimi in drugačnimi religioznimi pojmovanji.
Vprašanje »Kje si (bil) Bog, zakaj si me zapustil?« in iskanje odgovora
nanj praviloma vključuje predstavo o bogu kot vsemogočnem stvarniku
na eni strani in njegovi dobroti, pravičnosti, usmiljenju na drugi strani.
V dolgi zgodovini filozofske in biblijske misli o bogu se je sicer že
problematiziral tudi pojem božje vsemogočnosti, na primer z vprašan
ji, ali bi bog lahko storil, da se ne bi zgodilo nekaj, kar se je že zgodilo,
ali z banalnimi vprašanji tipa: ali bog lahko naredi tako velik kamen,
da ga ne more vzdigniti? Toda ne glede na to se je vztrajalo pri absolut
nosti Božje vsemogočnosti in ob soočenju z dejstvom zla raje postavi-
lo pod vprašaj dojemanje in presojo pravičnega, dobrega in usmiljene-
ga: ali mi zares vemo, kaj je končno dobro, kaj je zares pravično, kaj in
kdo je zares vreden ali deležen usmiljenja. Samo Bog naj bi imel prava
merila in pravo vedenje, kaj je prav in kaj je dobro. Toda: z vidika tega,
kar imamo ljudje za dobro, pravično in usmiljeno, se je tak Bog v teo-
dicejah, ki so ga skušale opravičiti, s svojim delovanjem kazal kot mu-
hast tiran ali kot nekdo, ki se gre z ljudmi in s stvarstvom neko nedo-
umljivo igro, ali kot brezdušni zunanji računovodja in izterjevalec tega,
kar mu pripada.
Seveda so nekateri odgovori/zagovori Božjega (ne)delovanja sofisti-
cirani in ne brez teže. Na primer: Bog Stvarnik je ljudem podaril svo-
bodo (in s tem odgovornost) kot najvišje dobro. Iz te svobode človeko-
vega odločanja izhaja tako prvi upor, izvirni greh, kot zlo, ki ga ljudje
povzročajo in trpijo v medsebojnih odnosih. Ali naj zdaj to svobodo lju-
dem odvzame, jih reši pred njo, spremeni v nesvobodna bitja, zgolj »ži-
vali«? Toda celo v takih presojah se ljudem Bog kaže – kot to predstavi
Peter Berger – kot nekdo, ki
brezstrastno opazuje neskončno bolečino bitij, ki jih je ustvaril, in jim
nato sodi zaradi njihovih hudodelstev (ki pa so malenkostna v primerjavi
s skupno grozo v stvarstvu), kot nekdo, za katerega bi rekli, da je neetičen,
če bi bil človeška oseba (Berger 2011, 163).
151
da pomenijo odstopanja od edine racionalne (po Webru) in edine zares
pobožne (po »Jobu«) drže ter neizogibno odpirajo vrata za kompromise
z drugimi in drugačnimi religioznimi pojmovanji.
Vprašanje »Kje si (bil) Bog, zakaj si me zapustil?« in iskanje odgovora
nanj praviloma vključuje predstavo o bogu kot vsemogočnem stvarniku
na eni strani in njegovi dobroti, pravičnosti, usmiljenju na drugi strani.
V dolgi zgodovini filozofske in biblijske misli o bogu se je sicer že
problematiziral tudi pojem božje vsemogočnosti, na primer z vprašan
ji, ali bi bog lahko storil, da se ne bi zgodilo nekaj, kar se je že zgodilo,
ali z banalnimi vprašanji tipa: ali bog lahko naredi tako velik kamen,
da ga ne more vzdigniti? Toda ne glede na to se je vztrajalo pri absolut
nosti Božje vsemogočnosti in ob soočenju z dejstvom zla raje postavi-
lo pod vprašaj dojemanje in presojo pravičnega, dobrega in usmiljene-
ga: ali mi zares vemo, kaj je končno dobro, kaj je zares pravično, kaj in
kdo je zares vreden ali deležen usmiljenja. Samo Bog naj bi imel prava
merila in pravo vedenje, kaj je prav in kaj je dobro. Toda: z vidika tega,
kar imamo ljudje za dobro, pravično in usmiljeno, se je tak Bog v teo-
dicejah, ki so ga skušale opravičiti, s svojim delovanjem kazal kot mu-
hast tiran ali kot nekdo, ki se gre z ljudmi in s stvarstvom neko nedo-
umljivo igro, ali kot brezdušni zunanji računovodja in izterjevalec tega,
kar mu pripada.
Seveda so nekateri odgovori/zagovori Božjega (ne)delovanja sofisti-
cirani in ne brez teže. Na primer: Bog Stvarnik je ljudem podaril svo-
bodo (in s tem odgovornost) kot najvišje dobro. Iz te svobode človeko-
vega odločanja izhaja tako prvi upor, izvirni greh, kot zlo, ki ga ljudje
povzročajo in trpijo v medsebojnih odnosih. Ali naj zdaj to svobodo lju-
dem odvzame, jih reši pred njo, spremeni v nesvobodna bitja, zgolj »ži-
vali«? Toda celo v takih presojah se ljudem Bog kaže – kot to predstavi
Peter Berger – kot nekdo, ki
brezstrastno opazuje neskončno bolečino bitij, ki jih je ustvaril, in jim
nato sodi zaradi njihovih hudodelstev (ki pa so malenkostna v primerjavi
s skupno grozo v stvarstvu), kot nekdo, za katerega bi rekli, da je neetičen,
če bi bil človeška oseba (Berger 2011, 163).
151
